V nadaljevanju oddaje se je prvak slovenske nacionalne stranke vprašal, kako je Levašič sploh lahko naredil pravno fakulteto in zaključil, da jo očitno lahko naredi vsak, se nato zaposli na tožilstvu, kjer ostane zabetoniran do smrti, da dela, kar hoče.
Komentar se je sicer nanašal na kazenski postopek zaradi domnevne davčne zatajitve, ki je na koprskem sodišču potekala zoper Darka V. Na eni od obravnav je bil prisoten tudi Jelinčič s Srečkom Prijateljem, tja pa sta zajadrala, da bi na lastne oči videla delo tožilstva. Tožilec Levašič je takrat v zaključnem govoru dejal, naj sodišče pri odmeri kazni kot oteževalno okoliščino upošteva tudi obtoženčevo osebnost, saj v svojem zagovoru napada vsakogar, ki misli drugače kot on. Jelinčič, prepričan, da je Levašič z besedami zlorabil tožilsko funkcijo, je Darku s komentarjem stopil v bran v okviru svojih prizadevanj, da bi slabo delo tožilcev in sodnikov sankcionirali ter jim ukinili trajni mandat. Glede ovac pa je pojasnil, da se je za lažje razumevanje izražal v prispodobi.
Januarja 2011 je bil Jelinčič za izrečene besede pred ljubljanskim okrožnim sodiščem obsojen na 3060 evrov denarne kazni. Sodnica je v obrazložitvi sodbe takrat poudarila, da pravica do lastnega mnenja, na katero se je med sojenjem skliceval Jelinčič, ni absolutna, ampak omejena s pravicami drugih: »Kritika je dobrodošla, če je strokovna, argumentirana, kar pa za vašo kritiko, bolje rečeno kritikanstvo, glede na vsebino ne moremo sprejeti.« Sodbo je Jelinčič brez uspeha izpodbijal pred višjim in vrhovnim sodiščem, v začetku tedna pa je prejel odločbo ustavnega sodišča, ki je v omenjeni zadevo razveljavilo odločitve nižjih inštanc in zadevo vrnilo v ponovno odločanje ljubljanskim okrožnim sodnikom.
Kritizirajo lahko tudi laiki
Ustavni sodniki v odločbi med drugim pojasnjujejo, da so državni tožilci nosilci javne funkcije, da je javnost upravičena do podrobnega nadzora nad njihovim delom, oni pa morajo biti v zvezi s tem pripravljeni na morebitne neprijetne besede. »Oškodovanec kot državni tožilec je torej vzbujal večji interes javnosti, zato morajo biti meje svobode izražanja, ko gre za komentiranje njegovega dela, širše,« so med drugim zapisali.
Ustavnim sodnikom se zdi nesprejemljiva razlaga sodišč prve in druge stopnje, da mora biti kritika izražena s strani oseb, ki so strokovno kvalificirane za ocenjevanje pravilnosti in zakonitosti dela, v tem primeru državnega tožilca: »Ni mogoče mimo dejstva, da je bil pritožnik kot poslanec upravičen opozoriti na ravnanja, ki jih je sam ocenil kot sporna z vidika delovanja pravosodja. Provokativno izražanje pri tem, vključno z uporabo metafor, še ne pomeni, da imamo opravka z resno kritiko. Vse to je pomembno pri presoji sporne izjave, ki ni pomenila strokovne kritike, pač pa laično kritiko ravnanja tožilca. Zato z vidika pravice do svobode izražanja ni sprejemljivo stališče sodišč, po katerem lahko resno kritiko izrazijo predvsem strokovno kvalificirane osebe in po katerem taka kritika ne sme vsebovati tudi provokativnega načina izražanja.«
