Da bi zadeve postavil na svoje mesto, je šolski inšpektor k mamici napotil še kolega iz inšpektorata iz okolje, saj so med papirji manjkala tudi soglasja sosedov za opravljanje dejavnosti. Z inšpektorata za šolstvo so se na naše pisanje odzvali in zavrnili kakršnakoli namigovanja, da je bil inšpekcijski nadzor neupravičen in nepotreben. Skratka šlo je zgledno in usklajeno ravnanje državnih organov.
Delo na črno je namreč naš sovražnik. Delo na črno poštenim državljanom jemlje prihodnost. Kot pravi glavni inšpektor Tomaž Rozman: »V Uradnem listu RS je bil 5. 5. 2014 razglašen Zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno, zato so namigovanja o smiselnosti inšpekcijskih nadzorov neupravičena.«
Glede na aktivnosti šolskega inšpektorja, doktorja znanosti, si težko predstavljam, da vije roke in se priduša, kako bo s težkim srcem sestavil obremenjujoči zapisnik, a kaj ko mora. Mora, ker ga sili zakon. Navsezadnje je jasno, da se ne sme pustiti preslepiti nedolžnemu videzu enostarševske družine z dvema majhnima otrokoma na robu dostojnega preživetja. Ima dokaze, ki so neizpodbitni: table z abecedo, otroške igrače, obešalnike in majhne dežnike. Zločin je jasen kot beli dan. Res je sicer, da ne ve, koliko, če sploh kaj, je mamica zaslužila na črno. Res je, da ne ve, koliko računa za svoje delo. Res je, da je v stanovanju namesto petih otrok, ki jih je pričakoval, le eden. A kaj, ko je objavila oglas. Kazen mora biti. Do tistih, ki jemljejo prihodnost, ni usmiljenja.
Moram priznati, da ob tem, ko sem poslušal zgodbo mamice iz Dolenjske, nekako nisem čutil, da bi kdo praznil mojo denarnico. Vsaj ne tako, kot to čutim, ko spremljam kupe nesmiselnih postopkov, v katere se pogosto brez razmisleka zaletavajo slovenski uradniki. Že desetletja živimo Slovenci z občutkom, da zakoni in njihovi izvajalci le redko oziroma nikoli ne ustavijo tistih, ki se zares mastijo z mojim oziroma našim denarjem.
Glavni inšpektor meni, da so namigovanja o smiselnosti inšpekcijskih nadzorov neupravičena.
V starih časih, tam v starem Rimu, so poznali izrek de minimis non curat praetor, kar pomeni, da se z malenkostmi sodniki ne ukvarjajo. Svoj čas so raje namenili pomembnim stvarem. In kot državljan si resnično želim, da bi težka roka države večkrat ušesa navila pravim cefizljem, bedancem in brdavsom ter znala včasih milostno odmahniti ob malenkostih, kot je priložnostno čuvanje otrok.
Na dan, ko sem pisal zgodbo o zglednem delu inšpekcijskih služb, je bila ena glavnih novic dneva pogodba, ki jo je podjetje, ki že mesece ne plačuje prispevkov svojim zaposlenim, sklenilo z državo za obnovo Zavoda za zaposlovanje. V tem primeru sva se z mojo denarnico objela in zajokala skupaj. Ob tisočih evrih neplačanih davkov se nama je namreč do solz zasmilila državna blagajna.
Očitno se bomo morali navaditi, da države ne goljufajo samo tajkuni, vodovodarji in uvozniki avtomobilov, ki iz lastne požrešnosti državi ne želijo dati, kar je njenega, zato da si lahko kupijo novega beemveja X5. Da bo končno zavladal red, je očitno treba kaznovati tudi nezaposlene mamice, ki občasno čuvajo otroke zaposlenih prijateljic in komaj preživijo skozi mesec. A vprašanje je: le kdo krade prihodnost njim?