Novice Svet24

Dalmatinko Ivano in njeno hčerko spoznamo na domu prijateljice, ki ju je sprejela pod streho. Razloži nam, da je njen goriški mož na Hrvaškem veliko delal, saj se je ukvarjal s turizmom, tako sta se tudi spoznala. Ker je bila iskra ljubezni močna, sta se odločila zaživeti skupaj. Partner jo je povabil k sebi v Slovenijo, kjer je že imel majhno hiško. Ivana se je odločila, ker je imela za svoj dom na otoku kredit, hišo prodati in poravnati finančne obveznosti, da brezskrbno nadaljuje svoje življenje v Sloveniji.

Polona Krušec, arhiv Svet24

Ivana s prijateljico snuje idejo o 24-urni neformalni pomoči vsem v stiskah.

Rojstvo in smrt

Kako leto so živeli mirno in lepo. Potem je Ivana zanosila, začele so se še partnerjeve zdravstvene težave. »V dveh mesecih je bilo vsega konec,« skrušena pove. Partnerju so diagnosticirali raka na črevesju. »Šok ob razglasitvi diagnoze je bil nepredstavljiv, jaz pri koncu nosečnosti, on na pragu samo še nekaj tednov svojega življenja. Bitka je bila kruta. Preveč kruta. Popolnoma nas je izčrpala, tako finančno kot psihično,« Ivana razloži žalostno zgodbo.

Nazadnje so se zatekli še v Avstrijo k znanemu alternativnemu zdravilcu, ki je opravil nekaj dragih seans, na račun katerih so prodali avtomobil. Pripravljeni so bili dati vse, kar so imeli, da bi le prišlo do izboljšanja. Čez nekaj dni je sledil najhujši šok – njegova smrt. »Tik pred porodom sem ostala sama, v novem okolju, z malo znanci in prijatelji in kupom dolgov.« Sledila je hitra prodaja premoženja, ki sta ga imela, da je Ivana poravnala odprte obveznosti, nato pa selitev v garsonjero.

Polona Krušec, arhiv Svet24

Ivana bi na podlagi svojih izkušenj rada pomagala tudi drugim.

Denarne zaloge so hitro pohajale, vsakodnevno življenje je postajalo bitka. »Nekaj sosedov mi je priskočilo na pomoč s hrano, jaz pa sem v resnici takrat bolj kot kruh potrebovala toplo besedo, nekoga, ki bi mi prisluhnil.« Pove, da se najhujša stiska dogaja znotraj, ta preseže vse materialne potrebe. »Najhuje je ostati brez hrane za dušo, ne za telo, in to me je pahnilo na rob, s katerega se še danes pobiram. Želela sem samo, da bi se lahko z nekom pogovorila …«

Ideja o pomoči

»S prijateljico, ki mi je ponudila sobo, da si malo psihično opomorem, snujeva idejo o tem, da bi organizirali mobilno skupino, ki bi ponujala hitro pomoč. V mislih imava oblikovanje povezovanja, ki bo na voljo 24 ur na dan za 'klic v sili'. Prostovoljka se bo nato odpravila k osebi na dom ali dogovorjeno mesto in ponudila ramo. Seveda bo treba idejo previdno približati ljudem, a menim, da je za tiste, ki so zadržani do strokovne pomoči in si želijo nekaj na prijateljskem nivoju, to krasna možnost.« Neformalno povezovanje bi lahko zaživelo že poleti.