Kako se kaže razdiralno vedenje pri otrocih?
Pri najmlajših otrocih se take vrste vedenje kaže v izbruhih jeze, nevodljivosti otroka, kljubovanju, svojeglavosti. V šolskem obdobju se kaže kot kršenje razrednih pravil, nespoštljiv odnos do učitelja in drugih otrok, vrstniško nasilje, obtoževanje po krivici, izsiljevanje, kraja. Pri starejših otrocih se kaže z vse resnejšim prestopniškim vedenjem, kot sta laganje in kraja, neopravičenim izostajanjem od pouka, prenočevanjem zunaj doma, navzkrižjem z zakonom. Starejši adolescenti so lahko storilci pravih kaznivih dejanj.
Ali takšni sploh pridejo po pomoč?
Ocenjujemo, da dobi ustrezno strokovno pomoč manj kot 10 % otrok z vedenjskimi motnjami. Strokovne službe so nedostopne, čakalne vrste za prve preglede so nesprejemljivo dolge. Zelo pogosto se na prve preglede čaka od 4 do 5 mesecev. Za težave, kot je na primer, da otrok že ves mesec ne zmore v šolo, je taka čakalna doba nesprejemljiva.
Ali govorimo o pomanjkanju primernega kadra ali sredstev za zaposlovanje?
Gre za pomanjkanje kadra, ki se je s krizo še okrepilo, normativi so se še poslabšali, organizacija naših služb je nezadostna. V 70. letih smo razvili skoraj zavidljiv način skrbi za duševno zdravje otrok, ko je imel praktično vsak zdravstveni dom mentalnohigienski dispanzer za otroke. Morda tudi zato ni bilo toliko govora o tovrstnih motnjah. Nato smo v 90. letih s podeljevanjem koncesij pripomogli, da je kar veliko teh timov razpadlo – posamezni strokovnjaki so se izselili na druge lokacije ali pa začeli bolj samostojno obravnavati posamezne primere, kar pa ni pripomoglo h kakovosti obravnave in timskega dela. Pomoč otrokom potrebuje timski pristop. Otrok potrebuje psihološko obravnavo in diagnostiko, specialne pedagoge, velikokrat logopede, socialne delavce, otroške psihiatre. Te time smo imeli razvite celo do take mere, da so zahodni strokovnjaki hodili k nam po zgled. Danes smo žal daleč od tega.
Psihiatrični oddelek na pediatrični kliniki je med največjimi oddelki na kliniki in je zelo zaseden. Zaradi kakšnih težav so otroci največkrat hospitalizirani?
Hospitalizacija je namenjena najbolj zahtevnim obravnavam – otrokom, ki imajo hkrati več različnih motenj, ob katerih otrok v svojem okolju ne zmore več funkcionirati, bodisi v domačem, še pogosteje pa ne v matičnem šolskem okolju. To se lahko zgodi pri otrocih s kombinacijo motenj avtističnega spektra, hiperkinetično motnjo in razdiralnim vedenjem; del otrok na oddelku potrebuje zdravljenje zaradi motenj hranjenja. Tudi te motnje so v otroškem obdobju vse večji problem.
Oprostite, to je šokantno! Kako pride do tega?
Velikokrat se zgodi, da so to že po konstituciji bolj drobni otroci in že po naravi bolj izbirčni. Starši se jim prilagajajo in urejajo jedilnike, zraven pridejo še prenatrpani urniki – včasih se zgodi, da so otroci v najbolj intenzivnem obdobju rasti vključeni v dve ali tri telesne aktivnosti poleg šole in dejansko ne pojedo toliko, kolikor telo potrebuje, ter prihaja do izostankov v rasti in prevelike izčrpanosti. Vemo, da ima podhranjenost v zgodnjem otroštvu bolj nevarne posledice kot pozneje, saj lahko pride do zaostanka v rasti in motenj mineralizacije kosti – pri 11- in 12-letnih otrocih s prenizko telesno težo že ugotavljamo osteoporozo. Smo v obdobju bitke z razvijajočo se epidemijo debelosti, zaradi katere otroke že v vrtcu učijo piramide zdravega prehranjevanja, in napačne informacije ali polinformacije lahko pri prehranjevanju otrok naredijo veliko škode. Če starš ni zelo vešč in odločen, se lahko zgodi, da gredo stvari nehote narobe in postane hranjenje teh otrok nezadostno. Debelost pri otrocih je težava, ampak obstaja tudi ne tako majhna populacija na drugi strani, ki vsa taka navodila in informacije preveč dosledno spoštuje.
