Predlog NSP je pripravil Stanovanjski svet, v katerem sedijo dr. Žiga Andoljšek, (bivši) direktor Stanovanjskega sklada RS, Štefan Preglej z ministrstva za finance, Barbara Starič Strajnar z ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, dr. Aleksander Pavšlar, predstavnik Združenja lastnikov nepremičnin Slovenije, Tanja Šarec, predstavnica Združenja najemnikov Slovenije, ter Dejan Papež kot predstavnik Zbornice za poslovanje z nepremičninami pri Gospodarski zbornici Slovenije. Da bi se čim bolj pametno odločili, so se oprli na analizo stanovanjske problematike, ki jo je izdelal direktorat za prostor, graditev in stanovanja.
Bistvene ugotovitve novega programa so:
Slovenci se premalo selimo, zato nas bo država pri tem od zdaj spodbujala.
Svet, ki je program sestavljal, je na podlagi statističnih podatkov ugotovil, da se Slovenci v povprečju selimo le enkrat na 50 let, kar je krepko pod povprečjem EU. Da je večje število selitev za ljudi dobro, so ugotovili na podlagi študije, ki jo je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja objavila Srna Mandić in v kateri piše, da tako lažje najdemo stanovanje, ki nam ustreza, lažje najdemo zaposlitev in manj verjetno je, da pademo v revščino. Mobilnost oziroma selitve bi predvsem mladim omogočile večje število najemniških stanovanj. Ob tem je vrlim možem očitno ostalo skrito, da je iz podatkov, ki so jih objavili sami, razvidno, da se naši mladi selijo ravno toliko kot njihovi evropski vrstniki, ob tem pa ostaja skrit podatek, koliko jih v resnici ohranja stalni naslov pri starših, medtem ko serijsko menjajo najemniška stanovanja.
Imamo preveč stanovanj, a hkrati je teh premalo.
V Sloveniji je trenutno praznih reci in piši več kot 170.000 stanovanjskih enot. Ob tem pa se glede na podatke o prenaseljenosti stanovanj v primerjavi z državami EU uvrščamo na sam rep držav. Kar 33 % vseh gospodinjstev v Sloveniji je v stanovanjih, ki imajo vsaj eno od naslednjih pomanjkljivosti: streho, ki pušča; vlažne stene, temelje ali tla; trhle okenske okvirje ali trhla tla. A koliko stanovanj je v resnici zasedenih, avtorji programa ne vedo. Predvidevajo, da je v najemu za 25 odstotkov več stanovanj, kot pa to prikazujejo uradni podatki. A do tega sklepa so prišli na podlagi raziskave, ki je obsegala malo manj kot 400 ljudi.
Neprofitne najemnine je treba ukiniti.
Ker je neprofitna najemnina administrativno določena in že več let ni bila spremenjena, ne pokrije vseh stroškov in ne zagotavlja interesa za pridobivanje novih neprofitnih stanovanj. Iz tega izhaja, da je treba opustiti sistem dodeljevanja »prikritih socialnih pomoči« v obliki »neprofitnih najemnin« ter postopoma oblikovati stroškovno najemnino, ki odraža realno vrednost stanovanja. Smiselnost uvedbe stroškovnih najemnin v dokumentu utemeljujejo s predpostavko, da naj bi 2/3 vseh, ki zdaj plačujejo neprofitno najemnino, zmoglo plačevati tudi tržno najemnino. Na podlagi česa so prišli do omenjenega sklepa, ni obrazloženo. Poleg višje najemnine bi morali najemniki vsako leto dokazovati svoje premoženjsko stanje, na podlagi katerega bi bila določena višina najemnine oziroma višina pomoči tistim, ki najemnine ne bi zmogli plačevati. Tovrstno pomoč naj bi dodeljevali centri za socialno delo.
Stari živijo v prevelikih, predragih in energetsko neprimernih stanovanjih.
Za starejše ljudi NSP predvideva več oskrbovanih stanovanj, odkup njihovih stanovanjskih enot z doživljenjsko rento in predelavo velikih enodružinskih hiš v večstanovanjske, v katere bi naselili mlade.
Mladim je treba omogočiti lažje dostopna stanovanja.
Za mlade NSP predvideva gradnjo stanovanjske skupnosti, ugodne najemnine, nakup nepremičnin z deljenim lastništvom ali prek najema s poznejšim odkupom. Vsi ukrepi, ki jih je za večjo dostopnost stanovanj mladim uvedla naša država, so se izkazali za neučinkovite.
