Ko sem se zjutraj zbudil, nisem verjel očem. Države ni bilo več, napise na meji so odstranili, elektriko so izklopili, televizijski program ukinili, banke zaprli. Drenjali smo se s kovčki in torbami pod ogromnimi lestvami, ki so vodile v nebo. Šlo je hitro. Stopil si na prvi klin in že si švignil v nebo. Otroci so se veselili, ne da bi vedeli, da je to enosmerni tobogan. V nebesih so bili razsežni nebeški travniki, sestavljeni iz mehkih debelih oblakov. Gnetli smo se na njih, drug drugemu stopali na noge, kajti vsi smo hoteli, da bi nas bog čim prej videl, prepoznal. Nekateri so imeli v rokah državne zastavice, vendar so jim jih angeli odvzeli. Pred gospodom bogom smo bili vsi enaki. Oglasile so se harfe, orgle in cerkveni zvonovi, akustika je bila dobra, odzvanjalo ni samo nad oblaki, marveč tudi v naših srcih. Sveti Peter je odrinil velik oblak v obliki vatikanskih cerkvenih vrat in zahteval tišino. Bog je bil preprost, narejen po človeški podobi, oblečen v belo haljo, z brado in dobrohotnimi očmi. Pogledal nas je, ko da se poznamo že tisoč let, in prvo, kar je rekel je bilo: »Izključite mobitele!« Presenečeni smo segli v žepe, jih izvlekli, jih ugasnili in tako prekinili zadnji stik s svetom, s svojo državo. Vsi smo radovedno pričakovali, kaj bo še rekel, kakšno pridigo je pripravil, kako nas bo blagoslovil. Bili smo različnih poklicev in barv, starosti in ugleda, svetovnega nazora.
»Vsi, ki ste verjeli vame, na desno stran, drugi ostanite na mestu!«
Množica se je zganila, ko da bi jo odpihnila burja, odnesla na desno. Večina nas je ostala. Angeli so zahtevali, da stopimo v četverorede.
»Vem, kam nas vodijo,« je rekel starejši gospod v kratki srajci z žigosano, vtetovirano številko na komolcu.
»Tišina! V nebesih se ne govori! To ni parlament, zborovanje, demokracija!«
In sveti Peter je udaril s palico ob oblak, da so se nam stresla tla pod nogami.
Gledal sem za skupino državljanov, ki so radostno odhajali in kmalu izginili za oblaki.
»Med njimi je nekaj znancev, ki so hlinili, da so verniki,« je siknil v besu moj sosed.
»Hvala bogu, da te sveti Peter ni slišal,« sem dihnil in hitro zaprl usta.
Stali smo na odprtem, sonce je pritiskalo in žgalo, žeja je postajala neizmerna, sosed pred mano je pokleknil, drugi je dvignil roke v nebo. Bog pa se za naše četverorede ni zmenil.
Moj sosed je bil nestrpen.
»A koga čakamo?« je vprašal tja v tri dni in sveti Peter ga je slišal.
»Da. Hudič bo prišel po vas.«
Zmrznili smo, otrpnili, se spogledali. Kazalo je, da bog ni imel usmiljenja za nas. Niti vic nam ni privoščil: ali desno ali levo, ali belo ali črno. Ni bilo srednje poti. Bil je neizprosen mož beseda. Držal se je svojih desetih božjih zapovedi. Ne vem, kako dolgo smo stali in čakali, saj v nebesih ne merijo časa, zanje in tako tudi za nas se je čas ustavil. Tu je veljala večnost.
Hudič je prišel z zamudo, v bistvu je prišantal, se cinično smejal, plazil jezik in zadovoljno pokimal.
»Delovna brigada, na levo! V teku za mano!«
Bil je zadovoljen, ko je videl, koliko nas je, ki nismo verjeli njegovi konkurenci, v boga.
Čez nekaj časa smo pritekli do črne luknje. Tu je visela vrv, segala nekam v globino. Pred jamo je bil preprost napis, na katerem je pisalo: Mala nebesa.
Moj sosed je znova siknil in se zgrozil.
»Lažejo nam! Mi gremo v pekel!«
Hudič ga je slišal. Nasmeh mu je ostal na licu.
»Točno! Pustite prtljago in se spuščajte, drug za drugim.«
Vrv je bila črna, spolzka, zdrseli smo skozi luknjo na tla. Bili smo znova na zemlji. Od domovine, države ni ostalo ničesar. Povsod porušene, požgane hiše, niti kamen na kamnu, kot Berlin po drugi svetovni vojni, Vukovar pred leti, Marsova površina. Izginila so drevesa, reke so se posušile, morje je usahnilo z ribami vred. Na nekdanjem trgu so stali veliki kotli, iz njih se je kadila smola, okrog njih so se sukali majhni peklenščki. Okrog njih so stali, se sprehajali, posedali v adamovih kostimih znane politične osebe, tirani, vojni zločinci, filozofi, ateisti, barabe. Bili so radostnih obrazov, kod da so na počitnicah, v kakšnih javnih kopališčih, zdraviliščih. Odleglo mi je, torej vseeno ni tako hudo, kot so govorili. Saj smo vedeli, nebesa so na nebu, pekel je na zemlji. Potem pa je eden od peklenščkov zakričal: »Konec odmora!«
Predstavniki zemlje, črne duše, so morali splezati v kotle, v njih so se pogrezniti do vratu. Radosti je bilo konec. Slišali smo njihove obupne krike, z rokami so segali iz vroče smole, sklepali roke v molitev, vendar se noben hudič ni zmenil zanje. Za vogalom so bili pripravljeni novi kotli, ogenj pod njimi je veselo prasketal, morali smo se sleči, poskakati v žarečo smolo.
»Hvala bogu,« je rekel sosed, ki si je slekel srajco s kratkimi rokami. »Mislil sem, da bomo končali v Auschwitzu! Tam bi nas takoj upepelili, tukaj se bomo cvrli do smrti!«
»Do sodnega dne,« sem cinično pripomnil in bližnji hudiček mi je že porinil usta v vrelo smolo, da sem onemel od bolečine.
