Novice Svet24

Arhiv Svet24

Omenjena družina v odločitvi za beg v tujino ni osamljen primer. Policisti so lani obravnavali 254 kaznivih dejanj prepovedanega prehajanja meje oziroma ozemlja, predlani 391, leta 2012 pa 565. Statistika še razkriva, da je bilo lani največ ilegalnih prebežnikov iz Albanije, sledili so državljani Sirije. Leto pred tem je bilo največ državljanov iz Afganistana, drugo mesto so zasedli državljani Kosova, za njimi pa Albanci in Somalci. Slovenija prebežnikom praviloma ne predstavlja ciljne države. 

Za boljši jutri posameznik na skrivaj zapusti domovino in se poda na beg, in to brez dokumentov. Za tak podvig mastno plača in hkrati tvega življenje. Lani so daleč največji delež ilegalnih prebežnikov pri nas predstavljali državljani Albanije.

Za beg v tujino se je odločil par s Kosova s takrat komaj polletnim dojenčkom in triletnim otrokom. Ker želi družina ostati anonimna, jo poimenujmo družina Malići (njeno pravo ime hranimo v uredništvu). Kot sta nam pripovedovala Hasan in Lora, sta se leta 2005 odločila za beg iz rodne države v upanju, da se bosta na tujem lahko poročila in bolj kakovostno zaživela. Po njunem pripovedovanju na Kosovem takrat nista smela uradno zapečatiti ljubezni, ker mešani zakoni niso bili dovoljeni. Hasan je namreč Rom, Lora pa Albanka. Za cilj sta si izbrala Norveško, ker sta tam že imela sorodnike in tudi zaradi višjega življenjskega standarda. Tako sta se pred desetimi leti z dvema majhnima otrokoma in brez dokumentov podala v neznano.

Za pot sta za tihotapce ljudi skupno segla v žep po šest tisoč evrov. Potem se je par z majhnima otrokoma skupaj s še devetimi drugimi prebežniki stlačil v tovorni kombi, ki je bil registriran le za tri ljudi. Potovali so noč in dan, vse dokler niso prispeli v Bosno. Tu jih je počakal drug voznik z drugim tovornim kombijem in z njim so nadaljevali pot vse do Slovenije.

Ozemlje naše države so prestopili peš skozi gozdove. Lora pravi, da so hodili devet ur. Ko so prišli v Brežice, so najeli taksi, čez nekaj kilometrov vožnje pa jih je zaustavila policija. Prebežniki so pristali v ljubljanskem azilnem domu.

Tu so zdržali tri mesece in se znova podali v beg. Prišli so do Nemčije, kjer so se njihove sanje končale. Znova so jih ujeli možje v modrem in jih vrnili v slovenski azilni dom. Kot pravi Hasan, so tu preživeli dolgih pet. »Bilo je kot v peklu. Na razpolago smo imeli eno kuhinjo in eno kopalnico, ki smo si ju delili s kar šestimi družinami.«

Po petih letih bivanja v azilnem domu so pristali v tako imenovani integracijski hiši, od koder so se preselili v najeto stanovanje v Ljubljani in v tem času pridobili status begunca. Vendar jima v življenju ni z rožicami postlano. Če sta pred gospodarsko krizo nekaj malega zaslužila s priložnostmi deli, zdaj tega ni več. Družina se komaj prebije iz meseca v mesec. Na robu obupa Hasan pravi, da si srčno želi najti službo, v tej želji pa se mu pridruži tudi življenjska sopotnica.