Waltla smo vprašali, kako komentira obtožbe, da naj bi se kritičarkam, ki so napisale negativno kritiko predstave Veliki Gatsby, to maščevalo v obliki prekinitve poslovnega odnosa. Gatsbyja, ki je bil uprizorjen v Mestnem gledališču Ljubljanskem, je sicer režiral Ivica Buljan, umetniški vodja Mini Teatra.
Zaradi nenaklonjene kritike, objavljene na Radiu Študent, naj bi Urška Sajko izgubila mesto dramaturginje pri projektu #pornografija, ki se pripravlja v sklopu Mini Teatra. Anji Radaljac, ki je kritiko pisala za časopis Delo, pa naj bi se zadeva posredno maščevala tako, da je Mini Teater odpovedal koprodukcijo s Trubarjevo hišo literature pri projektu pisanja eksperimentalne drame in to menda zgolj zato, ker je Radaljac v Trubarjevi hiši zaposlena.
»Glede slovenske gledališke kritike pa ne mislim nič, saj ta sploh ne obstaja,« je incident za Svet24 redkobesedno odpravil direktor Mini Teatra Robert Waltl.
Waltl nobene od navedenih obtožb ni mogel komentirati, saj, kot trdi, ni seznanjen z nobeno odpovedjo dramaturgije, projekt v Trubarjevi hiši literature pa je odpovedal, ker Mini Teater zanj nima predvidenih sredstev. Radaljac sicer pojasnjuje, da je bila 7. novembra, na isti dan, kot je v Delu izšla njena kritika Gatsbyja, obveščena, da je Trubarjeva hiša pridobila omenjeni projekt, le štiri dni pozneje pa je prejela sporočilo, da Mini Teater od njega odstopa.
Precej manj previden je bil Waltl v izjavah na družbenem omrežju Facebook, kjer je na svojem javno dostopnem profilu objavil vrsto opazk glede stanja kritike v Sloveniji. Meni, da je Gatsbyja pristojno kritizirati le občinstvo, ki ga je pozdravilo s stoječimi ovacijami, dejavnost kritikov pa je medtem označil kot histerijo, obrekovanje in spletkarjenje. Proti komu naj bi »kritikasti«, kot jih imenuje Waltl, spletkarili, ostaja nejasno. Marsikaj pa razjasni Waltlova izjava s facebooka: »[...] ne vem, zakaj bi tak(š)ni 'osebki' imeli pravico do brezplačnih vstopnic, če uveljavljajo pravico do kvazi svobode govora, ne vem, zakaj si ne bi mogli sami plačati tudi svoje vstopnice, konec koncev so za svoje zmazke tudi honorirani.«
Za vpogled v ta stališča smo prosili kritičarko Zalo Dobovšek, ki je pred kratkim zaradi svoje kritike Igre o Antikristu od njenega avtorja Sebastijana Horvata prejela grožnje s klofutami in prepoved nadaljnjega obiska njegovih predstav. Dobovšek meni, da umetniška scena trpi za prikritim avtoritarnim razmerjem med različnimi generacijami, pri čemer so mladi povsem odvisni od starejših. Medtem ko so drugi zasidrani v varnih pozicijah, prvi ostajajo v negotovem položaju. Nekateri starejši jih namreč podpirajo s honorarji, a le do točke, dokler plešejo, kakor jim žvižgajo. Ko pa nehajo slediti njihovim idejam, na mladino zlijejo žolčni bes ali se ji maščujejo tako, da jo za delo plačajo zelo slabo ali sploh ne.
Podobnega mnenja je Robert Bobnič, urednik kulturne redakcije Radia Študent, ki piše, da zaradi upadanja finančnih sredstev, namenjenih kulturi, postaja scena vse bolj zaprta tako za mlade ustvarjalce kot za mlade kritike, ki h kulturnemu omizju lahko prisedejo le ob izrecnem dovoljenju tistih, ki za njim že sedijo.
Le špekuliramo lahko, ali se ni Robert Waltl, ki oblečen v Dedka Mraza že tradicionalno razveseljuje otroke, pretirano vživel v vlogo tega dobrotnika in je vse navedeno le celoletni proces sestavljanja seznama poredne mladine, ki je nehala uživati njegovo naklonjenost.
