V Sloveniji še vedno nihče ne ve, koliko ljudi je zaposlenih v javni upravi.
Ja, prav ste prebrali. Trenutno naša vlada še vedno ne ve, koliko ljudi v resnici prejema plačo iz proračuna. Vsa ta leta, ko so se vrstila trda in naporna pogajanja s sindikati, ko so se Branimir Štrukelj, Drago Ščernjavič in prijatelji borili za ohranitev delovnih mest, v resnici nihče ni vedel, koliko teh delovnih mest sploh je.
Saj veste, ko pride do statistike in metodologije, so lahko stvari hitro takšne ali pa drugačne. Odvisno, s katerega konca se lotimo seštevanja in odštevanja. Tako naša država že vrsto let za to, da lahko kadrovsko načrtuje, uporablja podatke, ki jih zbira AJPES. A v teh ni zapisano, koliko ljudi natančno prejema plačo iz proračuna, ampak samo, koliko ur dela so opravili. Tako je trenutni podatek AJPES-a, da je bilo v javni upravi avgusta zaposlenih 157.991,5 človeka, ki so za svoje delo prejeli 274.333.222 evrov. A ta številka v resnici ne odraža pravega stanja.
Z aprilom je sicer prišel v veljavo nov pravilnik o metodologiji za posredovanje in analizo podatkov o plačah, že februarja pa Uredba o načinu priprave kadrovskih načrtov, po katerih morajo proračunski porabniki javljati tudi število zaposlenih. A čeprav je uredba veljavna že več kot pol leta, se nekateri novih pravil še vedno ne držijo in so jih morali z ministrstva za javno upravo pozvati k poročanju. Po pozivu naj bi bilo sporočanje podatkov boljše. A število zaposlenih še vedno ostaja skrivnost. Ko bodo podatki zbrani, bi ob velikih razhajanjih med številkami, zbranimi po stari metodi, in številkami, zbranimi po novi metodi, vlada Mira Cerarja dobila močno orožje v pogajanjih s sindikati.
Ti že zdaj grozijo, da se z novo vlado ne bodo niti pogajali o dodatnih rezih v plače javnih uslužbencev, saj naj bi bili že zdaj popolnoma na robu. A podatki, ki jih je prejšnji teden objavil statistični urad, kažejo, da so se plače v javnem sektorju v zadnjem letu zvišale za 1,4 odstotka, število zaposlenih od začetka krize pa zraslo za dva odstotka. Se sprašujete, kako je to mogoče? Odgovor spet najdemo v isti statistiki in metodologiji. Ta dva odstotka namreč ne pomenita, da se je nekje zaposlilo dodatnih 300 ljudi, ampak da je bilo opravljeno več ur plačanega dela. Za primerjavo: od začetka krize je v gospodarstvu ostalo brez dela kar 15,8 odstotka ljudi.
In še ena primerjava. Medtem ko ljudje v gospodarstvu danes praktično nimajo več nobene garancije, da bodo naslednji dan še imeli svoje delovno mesto, ima 137 zaposlenih v javni upravi kar dve. Običajno gre za uslužbence, ki sprejmejo neki položaj ali pa so na primer izvoljeni na poslansko mesto. Tako je precej pogost primer, da univerzitetni profesor, ki prevzame delo v vladi ali je poslanec v parlamentu, zamrzne profesuro za čas opravljanja javne službe. A take zamrznitve veljajo tudi na nižjih nivojih. Pisali smo že o Marku Žuri, direktorju mestne uprave v Mariboru, ki ga, medtem ko pomaga županu Andreju Fištravcu, še vedno čaka stara služba na geodetski upravi. Taka ureditev naj bi bila sprejeta zato, da bi se omogočila vrnitev javnim uslužbencem, ki so zaradi svojega znanja in veščin koristni v upravi. Tako nekateri uslužbenci postanejo koristni javni upravi samo zato, ker tako pravi zakon, in ne zato, ker bi se dokazali z delom.
