Monopol lazaristov
Po poldrugem letu čakanja je papež Frančišek imenoval novega slovenskega metropolita in nadškofa ljubljanske nadškofije, 56-letnega frančiškana patra Stanislava Zoreta. Zgovorno znamenje papeža Frančiška, da želi po odstopu slovenskih metropolitov in nadškofov Antona Stresa in Metoda Turnška presekati vse lovke velike Cerkvene hobotnice, ki ji je načeloval kardinal Franc Rode. Takrat so imeli monopol nad vodenjem in upravljanjem celotne ljubljanske metropolije redovniki Misijonske družbe – lazaristi s kardinalom Rodetom na čelu. Nadškofijo je vodil lazarist nadškof Anton Stres, dekan teološke fakultete je bil lazarist Stanko Gerjolj, prav tako lazarist Robert Petkovšek pa je bil prodekan in profesor filozofije na teološki fakulteti. Tako so lazaristi kar nekaj let popolnoma obvladovali slovensko Cerkev.
Monopol frančiškanov je zdaj še večji
S prihodom novega nadškofa in metropolita frančiškana Staneta Zoreta se bo obvladovanje slovenske Cerkve nadaljevalo do potankosti, samo s to razliko, da bodo namesto lazaristov Cerkev vodili frančiškani. Frančiškan Zore bo metropolit in nadškof, generalni tajnik Slovenske škofovske konference je frančiškan Tadej Strehovec, dekan teološke fakultete je že frančiškan Christian Gostečnik, profesorji pa so še frančiškani Tadej Strehovec, Edvard Kovač in Miran Špelič. Frančiškani vodijo tudi Frančiškanski družinski inštitut in turistično agencijo, Komisariat za Sveto deželo. Frančiškani upravljajo tudi s tremi najpomembnejšimi Marijinimi božjepotnimi cerkvami, ki so na Brezjah, Sveti gori in v Štifti pri Ribnici.
Kaj se pravzaprav dogaja?
Čez dobre tri tedne bo posvečenje novega nadškofa. Mitra in palica (pastoral) mu bosta dala moč, ki se je nekateri že bojijo, zato ne skoparijo z malverzacijami in spletkarjenjem. Cerkveni aparati se obnašajo po popolnoma enakem vzorcu, kot to počnejo »strokovne službe«. Po kuloarjih že nekaj časa krožijo imena posameznikov, ki zasedajo vplivna mesta v škofijski kuriji in drugih službah, ki bi jih moral novi nadškof takoj zamenjati, se pa vsiljuje vprašanje, ali bo to zmogel storiti. Novi nadškof Zore je blaga duša in zelo pobožen, kar je dobro in potrebno, preveliko zaupanje vsem, ki ga trenutno obkrožajo, pa že meji na naivnost. Politika ga sploh ne zanima, še manj gospodarstvo, čeprav bo zaradi tega slabo spal. Takšen lik novega nadškofa se zdi primeren za vse tiste vplivne posameznike, ki se na moč trudijo, da bi vse ostalo po starem, brez temeljitih sprememb. Želijo si, da bi novi nadškof slovensko Cerkev vodil v duhu dozdajšnje kontinuitete, torej brez korenite preobrazbe – bolj na papirju kot pa v svojih vrstah. Obstaja velika nevarnost, da bodo o vsem odločali nadškofovi najbližji svetovalci, ki jim bo neomajno zaupal, za vse posledice pa bo odgovarjal nadškof Zore sam.
Čeprav novi nadškof še niti ni prevzel vodenja ljubljanske nadškofije, je že v središču dogajanja. Zato ni čudno, da postaja malce vznemirjen in zaskrbljen. Prav takšnega pa si želijo njegovi bratje v Kristusu; krhkega in ranljivega, predvsem pa anemičnega za vsa dogajanja v Cerkvi in zunaj nje. Kriza slovenske Cerkve je zgovorno znamenje časa, ki se mu ni mogoče izogniti. Ali bo novi nadškof Zore znal udariti po mizi in narediti red v svojih vrstah?
