Delavec, s katerim smo govorili, trdi, da komajda prileze čez minimalno plačo, čeprav včasih dela več kot 200 ur na mesec. Na naše vprašanje, kako je mogoče, da jih nabere toliko, odgovori, da vodja izmene na začetku meseca sicer pripravi načrt dela, vendar delavce kliče na delo tudi v primerih, ko plan tega ne predvideva. Sam načrt naj bi spreminjali od tri- do štirikrat na mesec, ure, opravljene mimo zakona, pa naj ne bi bile evidentirane.
Dotični delavec se za tožbo ni odločil, saj ni želel stopnjevati pritiskov nase v zameno za iztoženega tisočaka.
Zaradi tega in nenehnih nočnih izmen je zahteval razgovor s svojim operativnim vodjem, nakar naj bi mu naprtili notranjo kontrolo. Psihiater je ugotovil, da zaradi konflikta na delovnem mestu trpi za prilagoditveno motnjo.
Kot član sindikata se je obrnil na območno organizacijo Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) v Podravju, Koroški in Mariboru – v upanju na brezplačno pravno pomoč. Na njegovo presenečenje se ta ni izkazala kot povsem brezplačna, saj mu sindikati krijejo le stroške njegovega pooblaščenca, torej odvetnika. Vse druge stroške postopka ali stroške, ki bi nastali v primeru izgube pravde, pa nosi sam.
Gregor Cerar iz omenjene območne organizacije ZSSS pojasnjuje, da ta praksa ni nič nenavadnega, saj svojim članom ne morejo kriti stroška izgubljenih pravd. Takšnim se sicer poskušajo izogibati, tako da člane poučijo o možnem izidu, vendar se nekateri od njih kljub temu odločijo iskati pravico na sodišču. Dotični delavec se za tožbo ni odločil, saj ni želel stopnjevati pritiskov nase v zameno za iztoženega tisočaka, kolikor se predvideva, da bi njegova pravda navrgla.
