61-letnega Markoviča in 33-letnega bolgarskega državljana Aleksandrova je prvostopenjsko sodišče spoznalo za kriva umora 57-letnega domačina, zaradi izredne okrutnosti, jasnega naklepa in koristoljubja pa jima je sodišče tedaj prisodilo tudi visoki kazni.
Tako Markovič kot Aleksandrov sta danes ponovno zavrnila večino tez tožilstva in sodišča. Prvoobtoženi Markovič je poudaril, da je bilo najlažje okriviti njega, ker je bil pred tem na Hrvaškem že obsojen zaradi umora. Kot je dodal, bi se iz soočenja prič videlo, da te niso govorile resnice.
Stranke bodo o odločitvi senata višjega sodišča sicer obvestili pisno.
Aleksandrov pa je kot neresnična zavrnil domnevna motiva za umor, da namreč ni imel denarja in da je bil odvisen od iger na srečo. V igralnice ni zahajal tako pogosto in ni zapravljal tako veliko denarja, kot je bilo prikazano v medijih, poleg tega pa je kot samostojni podjetnik mesečno prejemal med 1500 in 2000 evri, je pojasnil. Obtoženi je podvomil tudi v zakonitost dela policije, saj naj bi njemu in Markoviču prisluškovali že pred uradno odreditvijo preiskave.
Markovičeva zagovornica Monika Mavsar je poleg etikete morilca, ki da so jo od začetka prilepili njenemu varovancu, izpostavila, da je bilo obremenilno pričanje nekdanje Markovičeve partnerke izsiljeno. Tudi ostali predstavljeni dokazi po njenem niso z zadostno mero gotovosti dokazali, da je Markovič storil očitano dejanje, med drugim pa je zavrnila, da bi žrtev zaupala Markoviču, kar je bila ena od oteževalnih okoliščin. Mavsarjeva je poudarila še, da sodišče ni upoštevalo nobenih olajševalnih okoliščin in da je izrečena kazen previsoka.
Zagovornik Aleksandrova, odvetnik Bojan Pečnik, je podobno kot Mavsarjeva izpostavil nekredibilnost obremenilne priče, njegovega varovanca pa naj bi prav tako po krivem ožigosali kot posiljevalca, čeprav je bil za omenjeno obtožbo v domovini rehabilitiran. Pečnik je pod vprašaj postavil tudi postopek pridobitve sledi DNK Aleksandrova ter izpostavil neujemanje na kraju zločina najdenih sledi obuval z obuvali obtoženega. Nenazadnje naj bi podatki o telefonskem prometu Aleksandrova dokazovali, da se ta v kritičnem času ni nahajal na kraju umora.
Tožilka Nataša Valentič Kuštra pa je ponovno izpostavila številne materialne dokaze in obširen dokazni postopek, ki je privedel do obsodbe. Zavrnila je obtožbe o neverodostojnosti Markovičeve partnerke kot priče, češ da je bila ta neprisebna, navedbe Aleksandrova o načinu odvzema sledi DNK pa označila kot manever obrambe. Kazen je glede na okoliščine označila za sorazmerno in pravično ter sodnemu senatu predlagala zavrnitev pritožb in potrditev prvostopenjske sodbe.
Pečnik je sicer opozoril še na policijsko preiskavo v zvezi z navedbami zapornika, ki je za enega od slovenskih časnikov povedal, da naj bi bila v času umora ob Markoviču na kraju druga oseba. To osebo po podatkih, dostopnih na spletni strani policije, trenutno iščejo z mednarodno tiralico, je navedel Pečnik. V primeru vrnitve sojenja na prvo stopnjo je zato predlagal, da bi kot priči zaslišali tako zapornika, ki je dal izjavo, kot tudi osebo, zoper katero je razpisana tiralica.
