Mitja se je sprva odločil za lažjo pot. A je po neuspelem poskusu samomora ugotovil, da mu je usoda naklonila drugačno pot. Preživel je, se otresel vsega, kar mu je bremenilo dušo in telo, ter prišel nazaj domov. Danes ne miruje niti minute. Sam pravi, da vstaja zelo zgodaj zjutraj, se odpravi na jutranji tek, nato dviguje uteži, dnevno opravlja vadbe za člane Športno-humanitarnega društva Človek in se v Ljubljani udeležuje predavanj za pridobitev licence športnega vaditelja, zvečer pa piše knjigo o svojem življenju, ki bo predvidoma izšla novembra.
Mitja, ki se zaveda, kaj lahko prepovedane droge storijo človeku, pa aktivno sodeluje tudi v društvu UP Zasavje. Sam sicer ni strokovni delavec, a je toliko bolj dragocen, saj zna iz lastnih izkušenj pojasniti, v kakšen pekel se spuščajo odvisniki. Teh v Zasavju ni malo, a takšnih, ki si želijo poiskati pomoč, je le peščica. Običajno jih v društvo UP napoti center za socialno delo z grožnjo, da jim bodo sicer vzeli denarno pomoč. »A to ni prava motivacija,« pravi Mitja, saj meni, da mora v posamezniku dozoreti želja po osvoboditvi. Gre za pomoč odvisnikom, ki so na metadonu ali drugih substitutih.
Mitja pojasnjuje, da gre za edinstven program, saj se druge organizacije običajno ukvarjajo s pomočjo odvisnikom, ki so že tako globoko v svetu omame, da jim ne preostane drugega kot pot k ozdravljenju. Terapije potekajo trikrat na mesec, ob ponedeljkih, na sedežu Centra za socialno delo v Trbovljah. Gre za individualna srečanja z mentorjem ali pa skupinsko delo s prostovoljci. Možnost vključitve v društvo UP imajo odvisniki iz vseh treh zasavskih občin. Prvi stik včasih navežejo tudi starši. Pravzaprav so bile prav mame odvisnikov tiste, ki so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja ustanovile omenjeno društvo. Mitja pravi, da se je treba otresti stereotipov in poiskati pomoč, preden je prepozno.
Preden pride do tragedije, o kakršnih bo pisal tudi v svoji knjigi. V enem od poglavij se namreč spominja smrti svojega prijatelja. Takole piše: »Pojavil se je tudi občutek, da ljudje vedo, kaj si mislim in mi nekako skrivoma prišepetavajo, kako naj uresničim to svoje poslanstvo. Vsiljene misli so postajale vse močnejše, sam pa sem vedno bolj izgubljal tisto, čemur pravimo trden razum. Dosti sem se družil z Renatom, ki je imel podobne prebliske, ki so mejili na norost. Renato je tudi vse več posegal po heroinu in močno me je prizadela novica, ki sem jo izvedel samo 6 mesecev po smrti očeta. K meni sta prišla dva prijatelja in mi pretresena povedala, da je Renato storil samomor. Našli so ga v Ljubljani, zadavljenega z lastno verižico. Ne vedo pa, ali je bil temu kriv premočan odmerek heroina ali načrten samomor. To je bil zame velik šok. Renata, s katerim sva skupaj preživljala dneve v rani mladosti in sva bila dobra prijatelja skozi vsa obdobja življenja, ni več, vzela ga je droga. Kasneje sem izvedel, da je šel pred odhodom v Ljubljano h kolegu in mu povedal, da se gre v Ljubljano ubit. Kolega mu seveda ni verjel in je pomislil, da je pač slabe volje in da ga bo ta minila. No, Renato pa je mislil čisto resno in velikokrat sem si očital, da sem delno sam kriv za njegovo smrt, saj me je vseskozi hotel posnemati v mojih dejanjih. In to se je stopnjevalo vse do prezgodnje smrti pri njegovih rosnih 23 letih.«
