Mariborski politični parket je razgret, še posebej ker je svojo vnovično kandidaturo na županskih volitvah napovedal nekdanji župan Franc Kangler, ki je po množičnih protestih decembra 2012 odstopil. Za župana je bil prvič izvoljen decembra 2006, na volitvah oktobra 2010 je dobil še drugi mandat.
»Največji vpliv na mojo vnovično kandidaturo je imela dolgoletna članica stranke Milena Munda. Prepričala me je s tem, če mi je uspelo rešiti pohorsko vzpenjačo, naj se podam še v župansko kampanjo in poskušam rešiti tudi druge težave na mariborskem Pohorju,« je svojo odločitev utemeljil Kangler. Po izvolitvi pa bi, poudarja, predvsem spoštoval ljudi in sodelavce, njegova prva naloga pa bi bila reševanje Športnega centra Pohorje, ki mu grozi stečaj, zimske sezone ter smučarskega tekmovanja Zlata lisica, ki je ponos mesta in tukajšnjih ljudi.
Ali je ponosen na svoje dosežke med županovanjem? »Ljudje pravijo, da ni nihče naredil toliko kot jaz. Uresničil sem vse obljube, izpeljal 53 evropskih projektov. Poglejte vzpenjačo, denimo, Kanin je še danes nima, mesto ima lutkovno gledališče, zavetišče za živali, Trg Leona Štuklja, uredili smo več krožišč, realizirali smo druge projekte, kot so Karantena, Naskov dvorec ...«
V Mestni občini Maribor je bil prvi župan, ki je kadarkoli zmagal v prvem krogu. Računa na to tudi tokrat? »Kandidatov je veliko. Vse spoštujem. Ne ozirom se na preteklost, ampak na prihodnost. Mestu ponujam rešitve, znanje in izkušnje, ki sem jih pridobil v šestletnem mandatu. Sicer pa si moramo naliti čistega vina. Denarja ni ne v mariborski občini ne v drugih, tudi ne v državi. Če smo uspeli črpati evropski denar za številne projekte, se moramo zdaj usmeriti v finančno perspektivo 2014–2020,« pojasnjuje sogovornik, za katerega so mnogi prepričani, da so ga z vrha občine odnesli prav radarji.
Ali sploh še lahko računa na podporo volivcev? »Ne bo jih treba prepričati, saj so le redki od njih protestirali na ulicah. Prepričan sem, da je bilo med njimi malo Mariborčanov. Seveda pa je drugo vprašanje, ki ga je treba nasloviti na stroko, zakaj so se radarji znašli tam, kjer so. Če bi sam odločal o lokacijah, bi bili radarji pred šolami in vrtci ter tam, kjer bi zahtevali občani. Ampak ker sem kot župan poslušal stroko in temu verjel, sem prevzel politično odgovornost.« V mariborski občini je vložilo kandidaturo vsaj 17 posameznikov, a Kangler pravi, da nikogar izmed njih posebej ne favorizira. »Vsi so enakovredni tekmeci. Nikogar se ne bojim. Enajst let sem se kot 'volk' boril v parlamentu za Štajersko, šest let sem skupaj z Županovo listo in nekaterimi svetniki gradil Maribor. Rezultati so znani. Če občani želijo, jim lahko zagotovim, da se bo mesto ponovno razvijalo v tej smeri,« je prepričan Kangler, ki po odstopu z županske funkcije ni več niti državni svetnik. »Kot edini župan sem odstopil prostovoljno, saj sem želel preprečiti prelivanje krvi. Že eno življenje je vredno več kot županski stolček. Po krivici so me obsodili, po krivici sem izgubil mesto v državnem svetu. Tega mi nihče ne more povrniti. Ves čas se borim, da dokažem, da mi je bila storjena velika krivica,« pravi Kangler, ki ga pri ponovni kandidaturi podpira Županova lista, ki jo ima tudi za svojo družino. Kako pa bo zares doma, med domačimi, pa v trenutku, ko je odgovarjal za Svet24, še ni vedel, saj jim odločitve do tistega trenutka še ni sporočil.
