Pred leti dobro stoječa družina se danes bori za preživetje in negotovo zre v jutrišnji dan. Mož in oče obrtnik se je pred desetimi leti utopil in od takrat si niso več opomogli. Otroka, ki sta bila še mladoletna, sta prevzela dediščino, ne da bi vedela, da je ta obremenjena s hipotekami in dolgovi. Potem so minila tri ali štiri leta in začeli so se oglašati upniki, kmalu za njimi rubežniki. Renata, ki se je ukvarjala s slikanjem, je zaslužila toliko, da so lahko spodobno preživeli. A prišla je recesija, ljudje so začeli varčevati, slike so šle vse slabše v prodajo, galerije so začele zapirati vrata. Prišlo je tako daleč, da deset let po tistem, ko je imela status svobodnega umetnika, niti prispevkov ni mogla več plačevati, zato se je statusu odrekla in se prijavila na Zavod za zaposlovanje. »Naredila sem vse možne tečaje in dobila tudi Nacionalno kvalifikacijo za varnostnico, a dela zame ni. Stara sem 48 let in takoj mi povsod povedo, da sem prestara. Priložnost moramo dati mladim, pravijo. Redno se oglašam na Zavodu za zaposlovanje kjer pravijo, da sem vse možnosti za dodatno izobraževanje že izkoristila. Vsak mesec znova mi povedo, da mi ne morejo pomagati. Tega, koliko prošenj sem poslala, niti ne štejem več. Največkrat se zgodi, a ne dobim niti odgovora. Moja največja želja je, da bi našla službo in zaslužila toliko, da bi lahko jaz in moja otroka preživeli. Delala bi karkoli, saj mi ni težko vstati ob petih ali šestih zjutraj in se peljati v službo. Šele zdaj vidim, kakšna prednost je, če ima človek službo.« Težko je preživeti z nekaj več kot 200 evri socialne pomoči in skromne pokojnine, ki jo imata otroka po očetu. Ravno, ko se pogovarjava, jo pokliče eden izmed njiju in pove, da je bila pokojnina nakazana in ji bo dal polovico, 100 od 200 nakazanih evrov. Na obrazu se ji prikaže izraz olajšanja, a istočasno ji silijo solze v oči. Renata skuša prihraniti tam, kjer se da, a nima veliko možnosti. »Večkrat moram po opravkih v Ljubljano, na Center za socialno delo, na Zavod za zaposlovanje, k zdravniku, na govorilne ure v šolo. Avta nimam, saj sem ga morala prodati. Včasih po Ljubljani prepešačim tudi po pet, šest kilometrov, da prihranim tistih nekaj evrov, ki bi jih porabila za mestni avtobus.«
Kako lahko pomagate:
Zveza prijateljev mladine Ljubljana Moste
Proletarska 1
1000 Ljubljana
IBAN SI56 3300 0000 1303 865
SKLIC 00424
Ko se pogovarjava, ji gre na jok. Razumem jo, vem, da ni lahko razlagati, v kakšni bedi in pomanjkanju živi. »Ponoči ne spim, saj sem v strahu, kaj prinaša nov dan, kje se bo spet zalomilo. Zdravnik mi je svetoval, naj posežem po tabletah, uspavalnih in tistih drugih, ki bi me nekoliko pomirile. A odločila sem se, da tega ne bom storila in se bom borila naprej.«
Jančičeve je poleti presenetilo še neurje, ki je odkrilo streho, porušil se je strop v dnevni sobi in poškodovalo je napušč. Čeprav so gasilci hitro odreagirali, jim je dež uničil dobršen del pohištva in gospodinjske aparate. »Dobili smo nekaj pomoči z občine, pa tudi na Rdeči križ grem po prehrambeni paket. Zalilo nam je tudi klet, kamor je pritekel material iz greznice in nam uničil hrano ter nekatera oblačila, ki so bila tam spravljena. Če težko živiš in dan za dnem ne veš, kako boš preživel, se ti srce trga, ko se ti zgodi nekaj takega.« Ker sta otroka v obdobju odraščanja, bi moralo biti na njunem jedilniku veliko sadja, zelenjave in drugih vitaminov, a si jih ne morejo privoščiti. »V marketu kupim sadje in zelenjavo, ki ga umaknejo s polic, ker je že gnilo in manj kvalitetno in zato znižano za polovico. Gnile dele odrežem stran in uporabim zdrave, še užitne. Pred dnevi me je izjemno razveselil gospod iz sosednje vasi, ki mi bo podaril nekaj krompirja, ki ga je pridelal na njivi. Vesela sem, če mi kdo podari kakšno zelenjavo ali sadje iz vrta. Vse tisto kar ni treba kupiti, je v takem stanju kot smo dobrodošlo.«
Renata pravi, da se otroka trudita in skušata izdelovati šolo, s strahom pa pričakuje 1. oktober, ko jim bodo odklopili elektriko. Nabralo se je za 1600 evrov dolga. »Dali so mi možnost za obročno odplačevanje, a nisem zmogla plačevati niti tega. Ker nam je zmanjkalo kurilnega olja in nisem imela denarja, smo se ogrevali z električnimi radiatorji, kar pa je imelo za posledico visoke zneske na položnicah za električno energijo. Skrbi me, kaj bo pozimi, če ne bomo imeli elektrike, kako se bomo ogrevali. Tudi sveče, ki jih bomo potrebovali za razsvetljavo, so drage. Odklopili so nam televizijo in internet, zato morata otroka naloge in vse tisto, kar potrebujeta za šolo, narediti v knjižnici.« Družina kljub temu ni izgubila volje v boljše življenje in svetlejšo prihodnost, pa čeprav v vlažnem in plesnivem stanovanju s strahom pričakujejo zimo. Jim bomo pomagali zbrati denar, da jim ne bodo odklopili elektrike?