»Kaj drugega kot gladovna stavka mi ne preostane. Stara sem 53 let, 17 let nimam nobenega življenja,« pravi 53-letna Ribničanka, ki smo jo obiskali na 37. dan gladovne stavke. V tem času je po lastnih besedah izgubila 12 kilogramov, pije le vodo, včasih poliže ščepec soli. Kot pravi, ima že tako ali tako odpor do hrane: »Ker se mučim. Prvič, ker nimam zob, drugič zaradi bolečin v čeljustnih sklepih.« Pred vladno palačo je pripravljena tudi umreti.
Milenina kalvarija se je začela leta 1997. Ker sta ji manjkala dva zoba, se je zatekla k osebni zobozdravnici v Ribnici: »Šla sem k njej, da mi naredi mostiček, ona pa me je nekako zavedla in mi predlagala, da mi obrusi vse spodnje zobe in naredi prevleko. Problem je bil potem zadnji zob, na katerem mi je prevleko naredila previsoko in sploh nisem mogla zapreti ust.«
Ker Milena z osebno zobozdravnico ni našla skupnega jezika, jo je ta napotila na stomatološko kliniko v Ljubljani. »Tam so mi vzeli odtis zobovja, v spodnji čeljusti pa so mi naredili neko novo plastiko, zgolj kot začasno rešitev, nato pa začeli brusiti zobe še v zgornji čeljusti. Sem pač zaupala. In od takrat sem praktično brez zob,« je nadaljevala svojo zgodbo in dodala, da so se ji med zdravljenem na stomatološki kliniki med letoma 2001 in 2004 pojavile še bolečine v čeljustnih sklepih, ki jih prej ni imela.
»Zaradi 'izčrpanih možnosti zdravljenja' so me na stomatološki kliniki decembra 2004 v sodelovanju z zavodom za zdravstveno zavarovanje poslali na zdravljenje v Neustadt, kjer sem utrpela dodatno škodo. Zavod je za moje zdravljenje v Nemčiji plačal 15.000 evrov. In za ta denar danes nimam nič! Občutek imam, da je nekdo zgolj zaslužil na moj račun!« se je razburila.
Ko se je leta 2005 vrnila iz Nemčije, so jo v oskrbo spet sprejeli na stomatološki kliniki. »Vse, kar sem doživela je bilo blatenje in pošiljanje od vrat do vrat, k fiziologu, nevrologu, predvsem pa k psihiatru in psihologu, češ, naj si poštimam glavo,« je dejala in dodala: »Isto se je dogajalo v Nemčiji. Specialistu sem prinesla vse izvide, a tega mi seveda ni uspelo storiti v enem tednu. Trajalo je recimo mesec, mesec in pol. Pregledal je datume, vrgel izvide po tleh in rekel, da hoče frišne. In potem se sprenevedajo in mi govorijo, da jih je upošteval. Na vsak način me želijo prepričati, da sem potrebna psihiatričnega zdravljenja.«
V izvidu psihiatričnega pregleda prof. dr. Marge Kocmur z dne 23. 3. 2007 lahko med drugim preberemo: »Pri gospe ni najti nobenih primarnih psihopatoloških simptomov. Zelo verjetno pa je, da je zaradi dolgotrajnosti težav prišlo do določene nevrotične nadgradnje, ki se kaže predvsem v vse večji nezaupljivosti do medicinskih postopkov ter v občutku, da ji nihče več ne želi pomagati, kar vodi v začarani krog vse bolj zapletenih in z obtoževanjem obremenjenih odnosov med njo in strokovnjaki, ki jo obravnavajo. S psihiatrične strani ne svetujem nobene terapije. Najbrž pa bo ustrezno ponovno napraviti skupaj z njo jasen časovni in vsebinski načrt diagnostičnih in terapevtskih ukrepov brez medsebojnih očitkov in obtoževanj.«
Zastopnica pacientovih pravic je junija 2010 v dopisu stomatološki kliniki med drugim zapisala: »Laični pogled v usta mi vzbuja grozo, kaj lahko nastane iz tvojih ust, če ne gre vse prav. Njeno stanje zobovja, bolje rečeno ostankov zobovja, pa kaže na stanje, ki je v sramoto vašemu cehu. Ob dejstvu, da je bila napotena tudi na zdravljenje v tujino, ne bom opisovala, ker je brezpredmetno, pa tudi pri vas imate najbrž obsežen dosje. Moja osebna ocena je, da je v Sloveniji zobozdravstvo na povsem dovolj visokem nivoju, da se da še tako težko stanje sanirati in omogočiti človeku normalno življenje.«
Milena še ni odnehala
Leta 2013 je Milena na zavodu ponovno vložila vlogo za zdravljenje v tujini: »Odobrili so mi kliniko v Gradcu. Ko sem se prvič oglasila pri njih, so me odslovili, češ da nimam urejenih papirjev. Pridem nazaj v Slovenijo, kjer mi na zavodu pravijo, da imam urejeno dokumentacijo. Ko sem šla znova v Gradec, me je pa sprejela študentka! Pomoč sem iskala pri več kot 72 zobozdravnikih, doma in v tujini. Po vseh teh letih nekega širšega načrta mojega zdravljenja ni. Vsi, ki jih že leta prosim za pomoč, moje trditve, podprte z dokazi, že leta ignorirajo. Aroganca brez primere!«
Milena sicer od ZZZS zahteva, naj takoj izda še tretjo odločbo o napotitvi na zdravljenje v tujino, naj kot odgovorni plačnik zdravstvenih storitev poskrbi za racionalno trošenje denarja, naj ji zagotovi strokovno obravnavo brez vmešavanja stomatološke klinike, sanacijo ustne votline z implantati za vsak neupravičeno izgubljeni zob in odškodnino v višini 60.000 evrov za nastalo materialno škodo, nematerialna pa bo ocenjena naknadno.
»V tem času, odkar gladovno stavkam, so mi na zavodu sicer odobrili še tretjo odločbo za zdravljenje v tujini, v Švici, vendar je zame, kot sem pojasnila tudi v pismu predsedniku države, neizvedljiva, saj mi materialno stanje ne omogoča, da bi krila stroške prevoza in bivanja v tujini, ki bi jih sicer pozneje dobila povrnjene,« je pojasnila Milena, prepričana, da gre za nov poskus izigravanja s strani zavoda: »Nekaj dajo, a s kopico pomanjkljivosti in dvoumnosti. Na to pa več ne pristajam, ker imam 17 let tega norčevanja dovolj.«
Iz dopisa stomatološke klinike ZZZS, pod katerega sta se maja lani podpisala prof. dr. Ljubo Marion in doc. dr. Igor Kopač, izhaja, da so Mileni na stomatološki kliniki od leta 2004 vsaj dvakrat oskrbeli oba zobna loka, vendar z oskrbo ni bila zadovoljna. Na Centru za fiksno protetiko stomatološke klinike so jo sicer obravnavali doc. dr. Igor Kopač, Matjaž Bužinel, dr. dent. med., Igor Vatovec, dr. dent. med., doc. dr. Ksenija Rener Sitar in asist. dr. Ecio Sever.
»Imeli smo nekaj konziliarnih pogovorov s kolegi drugih strok in smo se nato odločili, da jo pošljemo po oskrbo v Nemčijo k specialistu. ZZZS je njeno zdravljenje plačal. Docent dr. Igor Kopač je njeno protetično oskrbo ocenil kot odlično, vendar gospa z njim ni bila zadovoljna in ji je mostičke nekdo demontiral izven stomatološke klinike. Sledilo je njeno iskanje boljše protetične rešitve pri nekaj specialistih in zobozdravnikih v Sloveniji, tudi na kliniki na Dunaju, vendar brez uspeha: na stomatološki kliniki jo je pregledal dr. Jens Tuerp, specialist za okluzijo in temporomandibularne motnje iz Švice, ki prav tako ni ugotovil vzroka njenih težav,« med drugim piše v omenjenem dopisu.
In še: »Poslali smo jo k dvema strokovnjakoma psihiatrije, ki nista ugotovila potrebe po psihiatričnem zdravljenju in sta zahtevala, naj ji že enkrat naredimo zobe. Pregledal jo je tudi klinični psiholog, vendar mu mnenja ni dovolila poslati na kliniko, čeprav smo vložili vse znanje in skrb, da bi rešili njen problem. Prijavila nas je ministru za zdravje, zastopnici pacientovih pravic, poslancu v parlamentu, nas očrnila na televiziji, tudi prijavila policiji za brezvestno delo. Javni tožilec je odstopil od zadeve, ko je prebral dokumentacijo o našem vloženem trudu za gospo Tanko. Leta 2011 je odšla k zobozdravniku v Bolgarijo, ki ji prav tako ni uspel zagotoviti zadovoljive protetične oskrbe, čeprav ji je dvakrat oskrbel obe čeljusti. Sedaj ga toži.«
