Biti del kabinskega osebja se morda marsikomu sliši kot sanjska služba: potovanja na eksotične lokacije, dinamično delo in stik z ljudmi – a kaj ko delodajalec od svojih zaposlenih pričakuje, da so mu ves čas na voljo, sam pa ne želi biti obvezan s pravicami, ki sicer pripadajo zaposlenemu. Ko boste naslednjič potovali s katerim od letalskih prevoznikov, pomislite, da stevardese in stevardi, ki s svojo ustrežljivostjo pri vas puščajo vtis potniku prijaznega podjetja, na samem trpijo šikaniranje in grožnje s strani delodajalca. Različne skupine takšnih, ki so delali za nacionalnega prevoznika Adrio Airways, so zato morale svojo pravico iskati pri sodnih mlinih, ki se še niso povsem odvrteli.
Postati del kabinskega osebja ni lahka naloga, kandidat mora ustrezati fizičnim kriterijem, biti mora prijetnega videza, visok (a ne previsok), tekoče in brez pretiranega naglasa mora govoriti vsaj angleški jezik. Prav tako mora pred nastopom dela opraviti kompleksno večtedensko izobraževanje, ki naj bi po navedbah potekalo kar šest dni na teden. Kabinsko osebje mora biti namreč licencirano glede postopkov varnosti pri delu in poznavanja zgradbe letala, to znanje pa mora izkazati tudi z izpitnim letom.
Na podlagi teh licenc so različne generacije kabinskega osebja, začenši z letom 2005, proti svojemu delodajalcu Adrii sprožile serijo sodnih postopkov. Vsem je skupno, da so jih zaposlovali prekerno – prek študentske napotnice, ko pa jim je potekel status študenta, so jih bili pripravljeni zaposliti le kot samostojne podjetnike, da podjetju z njimi ne bi bilo treba skleniti pogodbe za določen ali nedoločen čas. Obseg njihovega dela in njihove pridobljene licence so bili pri tem enaki tistemu kabinskemu osebju, ki je sicer uživalo tako varnost redne zaposlitve kot sindikalnega organiziranja in kolektivne pogodbe. Zadnji pravici namreč v sodobnem času postajata le še privilegij nekaterih – predvsem starejših, medtem ko sta mlajši generaciji delovne sile s takšnimi in drugačnimi triki odtujeni.
Prav to je predmet aktualne tožbe, s katero želi skupina sedmih na višjem sodišču za nazaj uveljaviti navedene pravice in od Adrie iztožiti odškodnino za obdobje, ko so opravljali delo, ki je kazalo jasne znake sistematiziranega delovnega mesta. Neuradno smo izvedeli, da je skupina s tožbo že dosegla odškodnino v višini 800.000 evrov bruto, na podlagi česar bi lahko sledile nadaljnje, saj v Adrii očitno ne vodijo človeku prijazne kadrovske politike. Omenjena skupina ljudi naj bi namreč bila žrtev šikaniranja. Potem ko so upravi zagrozili s tožbo, so njihova imena nemudoma izginila iz delovnega plana, hkrati pa so jih pozvali k razdolžitvi uniform. Neuradno se govori, da je uprava Adrie tožbe študentov podcenjevala, češ da tako nimajo denarja, a prekerci se očitno niso dali. Mimo mehanizmov, ki sicer varujejo zaposlene, so svojo pravico iskali sami in jo tudi našli – družba je nekatere po triletni prekinitvi delovnega razmerja ponovno vzela pod svoje okrilje, saj je višje sodišče kar dvakrat razsodilo v korist delavcev. Vendar nobeden od teh iz strahu pred maščevanjem uprave še vedno ni pripravljen podajati izjav za medije.
Za drugo plat medalje smo pobarali tudi upravo družbe Adria, vendar so naša vprašanja naletela na gluha ušesa.
