Njihova mama Štefka in oče Marjan nista nikoli nič trenirala, a jima je uspelo nad športom navdušiti vsa štiri svetlolasa dekleta iz vasi Pleše pri Hinjah blizu Žužemberka. »Doma smo počeli vse mogoče – igrali nogomet, košarko, smučali in deskali na snegu. Odbojko smo igrale kar na streho,« se spominja Erika, ki je odbojko začela trenirati po naključju. V osnovni šoli je s sosedo in sošolko skoraj brez treningov zmagala na občinskem, področnem in državnem prvenstvu. Premagale so dekleta, ki so se že nekaj let urila v klubih. Povabili so jih v klub v Kočevje, kmalu pa se ji je pridružila tudi Simona.
»Staršem sva hvaležni za vse vožnje na treninge. Čeprav je imela mama svojo službo rada, jo je zaradi nas pustila. Ni prenesla naših žalostnih obrazov, ker se je tako pozno vračala iz službe,« se spominja Erika, ki se je po osnovni šoli odločila za športno gimnazijo. Prvo leto je stanovala v dijaškem domu, nato so kupili stanovanje. S Simono sta tako začeli živeti sami že pri 15 letih. »Ni naju bilo strah. Starši so nama zaupali. Urnik sva imeli zapolnjen s šolo in treningi. Le enkrat se je zgodilo, da se nama ni dalo kuhati, pa sva si naročili hrano in v dnevni sobi na preprogi imeli piknik. Ker se nama je mudilo na tekmo, sva pustili embalažo na tleh. In prav takrat je na obisk prišla mama, ki jo je skoraj kap, ko je videla razdejanje,« se hihitata navihani sestri. Pozneje sta se dogovorili o skrbi za gospodinjstvo: Simona je prala perilo in likala, Erika je počela vse preostalo.
Vito Tofaj
Pridni študentki
Obe sta tudi pridni študentki. Erika se je najprej vpisala na fakulteto za družbene vede, smer mednarodni odnosi, a je po prvem letniku ugotovila, da je politika ne zanima, in se je prepisala na pravo. Pridna študentka je tudi Simona, ki se je najprej vpisala na biokemijo. Ker pa ji je zaradi treningov zmanjkovalo časa za študij, se je prepisala na e-študij in ga končala. »Nato sem se vpisala še na živilstvo in prehrano na biotehniški fakulteti,« razlaga najboljša študentka v letniku. »Za slovo od odbojke sem se odločila, ker stvari nisem hotela delati napol. Ko je odbojko nehala trenirati Erika, sem se morala znajti sama, si najti soigralko, sponzorje, trenerja ... In ker nisem optimalno trenirala, me je to žrlo. Zdaj samo študiram in v klubu treniram mlajše,« razlaga Simona.
Vražje sestre
Ljubezni do odbojke se je navzela tudi tretja Fabjanova, Helena. »Sestri sta bili v sedmem in osmem razredu, jaz pa v tretjem, ko sem si želela početi isto. Razredničarko sem prepričala, da me je spustila na treninge. Enako sem storila še z njunim trenerjem,« se v smehu spominja Helena, ki si je vendarle želela bili malo drugačna od starejših sester. Obe sta blondinki, sama se je pobarvala na oranžno. Helena je tudi prava mojstrica v kuhinji. Bila je prva, ki se je po srednji šoli za laboratorijsko biomedicino poslovila od odbojke. Prenaporno se ji je bilo iz Kopra, kjer študira dietetiko, smer prehransko svetovanje, voziti na treninge v Grosuplje. »Nisem tako tekmovalna, kot sta Erika in Simona. Če sem zmagovala, sem se smejala, nisem pa si preveč gnala k srcu, če sem izgubljala. Odbojko sem igrala za svoje veselje,« pravi.
Nastop z Eriko na mednarodnem turnirju na Kongresnem trgu v Ljubljani pa je bil posebno doživetje za najmlajšo Fabjanovo, komaj 16-letno Katarino, ki je dobesedno zrasla na igrišču za odbojko. »Skoraj na vseh tekmah sem bila zraven in potegnilo me je v igranje odbojke. Spominjam se, da mi je oče še kot majhni deklici kupil monocikel, s katerim sem delala kroge po peščenem igrišču pred sestrinimi tekmami,« se smeji dijakinja drugega letnika srednje kemijske šole. Ko so ji monocikel ukradli, se je lotila odbojke. Hitro je postala uspešna, saj je imela veliko kondicije. Nikoli ni dolgo zdržala pri miru. Simona zdaj trenira njo in njeno odbojkarsko partnerico Anjo Mrak. »Zna biti zelo stroga in avtoritativna. Zavedam se, da odbojko obvlada in ima veliko znanja o tem športu,« pravi navihana Katarina. Ko je začela obiskovati srednjo šolo v Ljubljani, se je preselila v stanovanje k sestram. »Nekaj časa je bila v stanovanju velikanska gneča, še posebno ko so prišli še vsi njihovi fantje. Pol leta smo živele vse štiri skupaj, nato sta se Erika in Simona odselili k fantoma, seveda vsaka k svojemu. Helena pa je šla v Koper, tako da zdaj v stanovanju ni gneče,« se reži.
Katarina skrbi za dobro voljo v družini. Namazana je z vsemi žavbami. »Mislim, da je to še od takrat, ko so me zaradi smešnih šopov las, ki so mi rasli sredi glave, klicali rakun. Ampak jim nisem zamerila,« se smeji tudi v šoli zelo priljubljena Katarina. Šolo jemlje zelo resno, ima same petke, ambicioznosti pa se je navzela od starejših sester, ki so ji velik vzor. Rada se odpravi tudi po nakupih ali se družit s prijatelji.
Vito Tofaj
Ljubijo športnike
Fabjanova dekleta pa si niso podobna samo po športnih uspehih ter živahnem in toplem značaju, temveč so tudi zelo navezana na svoje starše. Vsako nedeljo se pri njih dobijo na družinskem kosilu, ki je seveda začinjen s športom. »Imeti moraš razumljiv razlog, da ne prideš. Sicer pa vse komaj čakamo, da se vidimo. Imamo super očeta in mamo, ki sta polna energije, in se lotevamo najrazličnejših športov. Še vedno hodimo skupaj s starši na morje in smučanje. Na morju smučamo, se vozimo s tubo in se poskušamo naučiti še česa novega. Hvaležne smo za družino in take starše, ki so nam vse to omogočili,« so enotna dekleta, ki niso pozabila, koliko kilometrov po ovinkastih cestah sta prevozila Marjan in Štefka, ko sta jih vsak dan vozila na treninge in tekme.
Tako kot so si izbrale isti šport, so tudi njihovi fantje najboljši prijatelji. Svojega fanta, telovadca Roka Klavoro, je najprej spoznala Simona, nato je svojega nogometaša Jako spoznala Erika, čez čas pa so ugotovili, da sta Rok in Jaka najboljša prijatelja. Od nekod se je potem pojavil še tretji, nekdanji telovadec Žiga, ki je postal Helenin fant. Zdaj čakajo, koga bo pripeljala še Katarina. Mama in oče pa že počasi postajata nestrpna, kdaj ju bodo hčerke razveselile z vnuki. Energije imata dovolj, da jih bosta uvajala v čarobni svet športa.
