Pred dvema tednoma sta minili dve leti, odkar je najbolj znani predstavnik skupnosti WikiLeaks, Julian Assange, zaprt na veleposlaništvu Ekvadorja v Londonu. Za drugo obletnico je ta organizacija objavila nov skrivni dokument in razkrila vsebino mednarodnega trgovinskega sporazuma TISA, tiho, podtalno delovanje vlad gospodarsko najmočnejših držav sveta. Sicer so objavili samo del dokumenta, ki se tiče financ, a je bilo dovolj, da so nekateri mediji in aktivistične skupine od jeze poskočili do neba.
Preplah. V italijanskem l'Espressu, kjer so sicer povzeli informacijo po Süddeutsche Zeitung, so objavili, da naj bi se vse skupaj začelo, ko so ZDA spoznale, da jim sporazum iz leta 2001 z zasedanja Svetovne trgovinske organizacije v Dohi (Katar) ni prinesel nič koristnega. V avstralskem časopisu TheAge odkrito napadajo sporazum, češ da bi lahko ogrozil in podrl štiri osnovne finančne stebre Avstralije. Na stežaj naj bi odprl vrata tujim bankam, ki bi lahko dobile celo dostop do zvezne banke in avstralskega plačilnega sistema.
Dr. Patricia Ranald z Univerze Sydney je zgrožena. Trdi, da želijo ZDA s tem sporazumom zavezati roke vsem vladam, ki bi pristopile k njemu. Sporazum od njih recimo zahteva zamrznitev vseh obstoječih finančnih regulativ, kar med drugim pomeni, da nobena vlada ob morebitni novi finančni krizi ne bo smela pomagati svojim podjetjem ali dejavnostim, obenem pa je odprta možnost, da tuji vlagatelji prevzamejo vse popolnoma brez ovir. Pri čemer se tudi kasneje tega ne bi več dalo vrniti v prvotno stanje.
V ta namen bi lahko v Avstralijo »začasno« pripeljali ljudi, računalniško tehnologijo, komunikacijsko, pravno službo in specialiste za posamezna področja, vsi podatki avstralskih strank bi lahko šli iz države, v roke podpisnic sporazuma TISA, kjer pa jih avstralski zakoni ne bi več branili. Najbolj pa je sporna točka o ustanovitvi regulativnega sedeža nekje v tujini, ki bi sodil in preverjal stanje avstralskega finančnega sektorja brez domače kontrole. Za EU, ki je tudi že pristopila k temu spornemu sporazumu, bi to pomenilo en sam glas, kar komisija pred evropskim parlamentom brani s tezo, da se bodo tako lažje vklopili v podpisovanje sporazuma. Podatki na strani EU kažejo, da je vse to za nas samo krasno, drugega pa nič.
Od kod torej tak halo in hrup? Če na hitro preletimo trgovinski sporazum, ta pokaže precej nenevarno sliko, a predvsem za ameriške državljane. Ti naj bi z njim pridobili največ. Obljublja jim dodaten dobiček 800 milijard v prvem letu, kar bi precej osvežilo šibek finančni trg te države, preostale podpisnice pa naj bi dobile pretok informacij, tehnologijo in možnost obratne poti, dostop do ameriškega trga. A ta je obubožan, od tod prvi dvom, ko pa spoznamo, kakšno svobodo bi sporazum dal korporacijam, se zgrozimo.
Zakaj o TISI ne vemo nič? Na internetni strani EU je navedenih kup demantijev v prid sporazumu. A ne piše, zakaj naj bi bila TISA koristna, le v čem naj ne bi škodovala. Tudi Slovenija (med drugimi državami EU) je med 50 državami sveta, ki so podpisale sporazum. Vse podpisnice tega krasnega, dobrohotnega sporazuma so se s podpisom zavezale, da bodo o njem molčale še vsaj pet let. Dobesedno. Na slovenskem ministrstvu za gospodarstvo pojasnjujejo, da gre za pogajanja o »ambicioznem storitvenem sporazumu, ki predvideva vključitev vseh sektorjev in načinov ponudbe storitev, vsaka država pogajalka pa bo imela možnost, da sama določi, kateri storitveni sektor bo odprla tujim ponudnikom storitev in za koliko«. In še, »tako kot vsa preostala pogajanja o trgovinskih sporazumih tudi ta niso javna, dokumenti pa so dostopni le državam udeleženkam pogajanj«. Kot rečeno, če molčijo po svetu, molčijo tudi pri nas.
Opozorilo. Na sporazum je opozorila islandska aktivistka Birgitta Jónsdóttir med nedavnim obiskom v Sloveniji. Trdi, da prinaša grozljive posledice, ki jih nobena vlada podpisnica noče prepoznati. Na tiskovni konferenci v Ljubljani je povedala: »V medijih se zelo malo piše o tem dokumentu. Tudi politikom se glede tega postavlja zelo malo težkih vprašanj. Dobesedno pa TISA pomeni, da če bi recimo želeli sprejeti zakon, ki bi Monsantu preprečil vpliv na vaš pridelek in semena, bi bila volja Monsanta nad vašimi zakoni. To je vendar noro! Korporacijam nikoli ne bi smeli dopustiti, da nas preglasijo. Državljani vsake države, ki so na tem seznamu, bi morali zahtevati vpogled v pogodbo. Zato prosim, prosim naredite vse, kar lahko, da si boste ogledali TISO, saj je res skrb vzbujajoč dokument, o katerem vemo le malo.«
Sporazum, po katerem je možno prodati vse. Seveda sporazum TISA ne govori samo o gensko spremenjenih semenih, temveč o prav vseh vidikih našega življenja. Predvsem tistih, za katere je do včeraj veljalo, da so sveti; ko smo verjeli, da se v nekatere vrednote nihče ne bo upal vtakniti. Vzeli bi nam lahko recimo pravico do oskrbe z vodo (Nemcem se je to že zgodilo), uničili sistem zdravstvene oskrbe, ukinili javno koristno zavarovalništvo, se vtaknili v državne bančne rezerve, ukinili vrsto uslužnostnih dejavnosti, poenostavljeno rečeno, oropali bi nas lahko vseh civilizacijskih pridobitev ali dokončno pokupili vse, kar se da. To neverjetno diverzijo na človeštvo je Sanja Lončar komentirala takole: »Grozno je, da ne bo več moč zaščititi ničesar. Podrte so vse vrednote. Prilastili so si ves tržni material, kot da je dobiček edini cilj vsega planeta in osnova naše družbe!«
Da, vse skupaj spominja na fašizem. Zato večina aktivistov in nasprotnikov trgovskih in drugih sporazumov korporacij ter poskusov, da bi zavladale človeštvu, to imenuje korporativni fašizem –in niso daleč od resnice.
Strah pred ljudstvom. Kako to, da informacija o tem sporazumu v letu, dveh, odkar ga pospešeno podpisujejo, ni pricurljala do nas? Medijem ni uspelo dobiti skoraj nikakršnih uradnih informacij o sporazumu in pogajanjih, le na spletnih straneh evropske komisije je mogoče najti tehničen opis dokumenta. Neuradno smo izvedeli le, da so zanj pristojni uradniki, ki so pred tremi leti podpisali prav tako sporen trgovinski sporazum ACTA – ta zaradi protestov javnosti pozneje ni bil uveljavljen. Sporazum TISA je formalno gledano namenjen »spodbujanju in izboljšanju storitev«. A to za ZDA in Svetovno trgovinsko organizacijo ter korporativne lobije pomeni samo eno – popolno privatizacijo javnega sektorja in dobrin. Drugače si namreč ni mogoče razlagati zahteve, da podpisnice ne bodo več smele na noben način (za)ščititi tradicionalnih javnih storitev in s tem ohranjati »državnih monopolov« – energetike, pokojninskih skladov, javnega prevoza, distribucije vode in drugega.
V nemškem Frankfurter Allgemeine Zeitung so tudi opozorili, da v sporazumu ni predvidena samo prepoved regulacije finančnega sektorja, ampak podpisnice tudi ne bi smele več omejevati prostega pretoka elektronskih podatkov – denimo prepovedati izvoza podatkov v ZDA ali zahtevati strožjih pravil za varstvo podatkov. Predstavniki sindikalnega združenja delavcev v javnem sektorju Public Service International (PSI), kjer so med prvimi objavili novico o skrivnih pogajanjih, pa so prepričani, da pomeni TISA nov napad na javni sektor. Zanimivo, da si k TISI želijo pristopiti tudi Rusija, Kitajska in Urugvaj, a jih ne želijo pripustiti k dogovorom. Ne ve se, ali zato, da bi kasneje od njih lahko iztisnili več (najverjetneje), ali bodo ostali zunaj za vekomaj, nemara pa je zadaj kaj tretjega ...
Kako ustaviti vse to? In kdo? Vlade težko. Pritiski, lobiranje in napadi korporacij ter ustvarjanje potreb so preveliki. Žogica je na strani državljanov. Morali se bomo odločiti, ali bomo popolni sužnji korporacij in bomo zavrgli vse, kar so naši predniki na poti osvoboditve človeštva pretrpeli, ali se bomo temu uprli. Brez strahu podpisujmo peticije in se pridružimo protestom. Pojavljali se bodo namreč še drugi sporazumi. Korporacije nenehno delajo, iščejo pot za nove dobičke.
Nekateri trdijo, da tretjo svetovno vojno že bojujemo: ljudje proti korporacijam. A večina človeštva se tega še ne zaveda.
