V najinem zadnjem intervjuju pred letom in pol, ko so se širile številne morbidne govorice o vaši družini, sem vas najprej vprašala, kako je biti tisti čas žena Janeza Janše. Verjetno si takrat niste mislili, da je lahko huje. Sedaj sprašujem enako.
Danes kot žena političnega zapornika vso energijo usmerjam v to, da bi otroka čim manj občutila Janezovo odsotnost. Tako kot ob tistih govoricah nisem mogla verjeti, da je kdo zmožen take podlosti, tudi sedaj ne morem razumeti, da se lahko dogaja kaj takega.
V časih, ko je bil vaš mož predsednik vlade, ste bili do medijev precej zadržani in ste v glavnem odklanjali intervjuje, razen redkih izjem. Zakaj ste se sedaj odločili spregovoriti glasneje kot prej?
Teme, ki so vas takrat zanimale v povezavi z mano, so se izčrpale že v enem intervjuju. Nisem imela občutka, da vam lahko povem še kaj bistveno novega o sebi. Tudi drugega intervjuja in fotografij z otroki ne bi bilo, če ne bi bilo takšne zlorabe naše zasebnosti. To, kar se nam dogaja sedaj, mi ne dovoli molčati, krivica je prevelika.
V vašem čustvenem govoru, ko ste pospremili moža v zapor, ste povedali, da vam je afera Patria kruto zaznamovala življenje. Kako ste to konkretno občutili?
Že šest let ni minil niti dan, da ne bi brali, poslušali ali gledali poročil na to temo. Kolikokrat sem nemo obstrmela in se spraševala, zakaj se nam to dogaja. Vse to javno sramotenje, obtoževanje, natolcevanje, predvsem tistih, ki se »na vse spoznajo,« v resnici pa ničesar ne znajo. Znova in znova. Naši družini je bilo ukradenega veliko časa.
Nekateri se čudijo, ker tako goreče zagovarjate moža. Vam se zdi to verjetno samoumevno.
Ne, ne zdi se mi samoumevno. Če bi Janez naredil karkoli narobe in bi bili očitki o tej neugotovljeni obljubi osnovani, bi tale zapor povsem stoično prenašala. Ne morem pa nemo sprejemati krivice, ki se nam dogaja, poslušati laži in tiščati glave v pesek. Dejstvo, da je bil mož obsojen in zaprt zaradi obljube, ki ni bila v šestih letih podprta niti z enim samim dokazom, se mi zdi grozljivo. Prav bi bilo, da tisti, ki mu karkoli očita, to tudi dokaže, brez filozofiranja in moraliziranja, zgolj z dejstvi. Pravzaprav se jaz čudim tistim, ki lahko v tako sodbo, ki je po vrhu sploh niso prebrali, verjamejo.
Kljub temu, da je pravnomočno obsojen, niste nikoli podvomili o njegovi nedolžnosti? Na podlagi česa vi osebno mislite, da Janez Janša ni kriv?
Na podlagi česa pa vi mislite, da je kriv? Prvič, ni nobenega dokaza, in drugič, to ne gre skupaj z njegovo osebno držo in vrednotami. Po desetih letih najinega poznanstva, ki ga zaznamuje iskren, čustveno zelo globok odnos, to lahko mirno trdim. Verjetno ni nikogar, ki bi tako dobro poznal njegovo dušo, njegovo zasebno, intimno plat, njegove dobre in slabe lastnosti. Zelo jasno pa se zavedam njegove javne podobe. Če bi pred leti ostala na študiju novinarstva, bi sedaj delala doktorat iz ustvarjanja in potvarjanja podobe Janeza Janše v medijski in javni sferi.
Je bil vajin zakon zaradi tega sojenja kdaj na preizkušnji?
Ne. Prej bi rekla, da sva še bolj trdno drug ob drugem. Na preizkušnji je kvečjemu slovensko sodstvo. Zaradi tega sojenja kvečjemu mnogi ne verjamemo več v pravico na sodiščih. Verjamem, da so mnogi sodniki pošteni, a naša izkušnja s pravosodnim sistemom je grozljiva.
Kdaj ste se zavedli, da bo mož moral res v zapor? Očitno sta bila oba prepričana, da sodba ne bo obsodilna.
Jaz tega nisem verjela, ker se mi je zdelo, da tako nor, da bi človeka obsodil za nedokazano »obljubo nagrade za druge«, pa v tej državi ne more biti nihče. Še manj tako pokvarjen. Odraščala sem v zdravem okolju, kjer smo preprosto slepo zaupali državnim institucijam. Stvari smo dojemali z logiko. Človek po sebi sodi tudi druge. V tem primeru pa logike ni. Zato pa mi je Janez, ko so razpisali predčasne volitve, kar precej natančno napovedal, kaj se bo zgodilo. Žalostno.
Vsi vidimo, kako težko vam je, vendar vidimo tudi, da ste zelo odločni in močni. Vaš porodniški stalež se še niti ni iztekel in vse mame tega sveta vemo, kako občutljive smo v tem obdobju. Od kod vam moč za vse skupaj in kako sploh zmorete brez moža?
Resnica je močna opora. Zelo me hrabri Janezovo mirno sprejemanje situacije. V tej bedi sva spoznala, kako zelo sva povezana in duhovno močna. Pred dnevi me je nekdo presenetljivo vprašal, ali jemlje mož pomirjevala, da to prenaša. Odgovorila sem, da jih jemlje verjetno tisti, ki ga je po krivem zaprl, Janez pa zagotovo ne. Velikanska opora so tudi ljudje, ki nam pišejo. Za dva debela zvezka imam tega samo jaz. Tisto, kar mi vliva upanje v zadnjih dneh, so vedno bolj glasna, povsem jasna, argumentirana stališča pravnikov o tej zadevi.
Tudi vi že ves čas pravite, da dan, ko bo sodba padla, ni več daleč. Kakšen bo ta dan?
Vesel.
Kaj je pri tem huje – fizična odsotnost ali psihično védenje, da je v zaporu?
Oboje je hudo. Težko rečem, kaj je huje. Neznosna pa je misel, kakšna krivica se dogaja otrokom.
Kdo vam pomaga pri dveh majhnih otrocih in kdo vam je najbolj v oporo v teh dneh?
Po tistem črnem petku sem najbolj potrebovala mir. Glava je bila kot čebelnjak, kot bi se vse nevronske povezave v glavi aktivirale hkrati. Vsekakor drži, da v stiski spoznaš prijatelje. Nisem vedela, da jih imam toliko. Veliko se o vsem skupaj pogovarjamo z Janezovima odraslima otrokoma Niko in Žanom, ki morata, ironično, to preživljati že drugič. Moji starši so pa tako ali tako zlata vredni. Trudim se, da otroka ne bi preveč občutila, da Janeza ni doma. Zapolniti jima poskušam vsak trenutek dneva.
Kako boste ravnali z njima, da bo po vašem mnenju najbolje za njiju in da ju boste zaščitili? Kako ste ali boste razložili otrokoma, kje je njun oče?
Predvsem verjamem, da bo prestajanje kazni, ki nima osnov, kmalu prekinjeno. Drugega si preprosto ne morem predstavljati. K sreči sta otroka še majhna, a kljub temu Črtomir očeta zelo pogreša. Prvo noč, ko smo bili sami, je skoraj vso prebedel, sedel v mojem naročju in spraševal, kje je oči. Kako zelo sem v takih trenutkih jezna, vam raje ne bom govorila. Krivica v človeku resnično zbuja zelo drugačne občutke. Se pa trudim, da jezo preusmerjam v druga čustva.
S kom se pogovarjate, kadar vam je hudo?
Z možem.
Kako so videti obiski v zaporu? Vam mož pove, kako se tam počuti?
Vidimo se lahko le dvakrat v tednu. Stvari se takrat vrtijo okoli otrok. Sicer pa velja nenapisano pravilo, da se zapornikov ne sprašuje po počutju. Zagotovo pa načelnost in resnicoljubnost duhovno zelo osvobajata.
O čem razmišljate, kadar se vračate od njega?
V teh dneh se mi je večkrat po glavi vrtelo vprašanje, kako zelo mora krivica razjedati človeka, ki v taki situaciji nima družine, da bi ga podpirala, ki se zaprt tudi zaradi finančnih razlogov ne more braniti, ali tega ne zna ali ne zmore tudi zato, ker je vedno živel nekje na robu družbe.
Se do vas sosedje, prodajalke v trgovini, znanke in znanci, neznanci, sedaj vedejo kaj drugače, kot so se prej?
Pravzaprav ljudje še nikoli niso bili tako zgovorni. Sovaščan se je pred dnevi ustavil in mi povedal svojo zgodbo. Njegovega očeta so pred nekaj desetletji, ko je bil on star dve leti, njegova sestrica pa tri mesece, zaprli za več let. Zato ker se je strinjal z mimoidočim, da takratni sistem ni najboljši. Iz zapora je prišel psihično povsem uničen, ob vsaki stvari je le še jokal. Družina ni bila nikoli več taka kot prej.
So vas odzivi ljudi presenetili bolj v pozitivnem ali v negativnem smislu?
Pozitivno. Do mene prihajajo številna spodbudna topla sporočila in prijazne besede. Resnično sem ganjena in na trenutke kar malo v zadregi zaradi tega. Zdi se, da številni, ki bi želeli stisniti roko in nameniti nekaj besed Janezu, sedaj to storijo kar meni.
Vendar pa je v Sloveniji tudi mnogo tistih, ki menijo, da bi moral Janez Janša iz politike in da je sodba dokaz za to.
Mnogi se, ne glede na politične preference in osebno simpatijo, strinjamo, da bi se morala afera Patria na sodišču obravnavati prednostno, da bi se morala končati že pred leti, sodba pa bi morala biti podprta vsaj z enim samim samcatim dokazom, pa se nihče v tej Sloveniji ne bi mogel prerekati, kaj je res in kaj ne. Pogoj za obsodilno sodbo, da mora biti kaznivo dejanje dokazano izven vsakega dvoma, v tem primeru ni niti slučajno izpolnjen. Seveda ne moremo pričakovati, da si bodo politični nasprotniki naklonjeni. Vseeno pa me je ta politična koristoljubnost in oblastiželjnost, pa četudi na račun tako jasne zlorabe političnega tekmeca, precej presenetila. Takim ljudem ni mar za nikogar razen zase.
Kaj porečete o namigih o vaši kliniki v Avstraliji oziroma o odhodu v tujino, ki so ponovno prišli na plano?
To s kliniko je tako, kot bi me vprašali, ali imam na luni frizerski salon za astronavte in vesoljce. Za slovenskega zdravnika je delo v tujini v teh časih velik izziv. Žal mnogi dobri odhajajo, ker postajajo pogoji dela neustrezni za kvalitetno delo. Sama bi z veseljem šla na kakšno nekajmesečno izobraževanje, za dlje časa ali za vedno pa bi se vsaj za zdaj težko odločila.
Govori se tudi, da se je Janez Janša pravzaprav dal sam zapreti, saj ni zaprosil za alternativno prestajanje kazni?
To pa je res podlo. V prispodobi bi to pomenilo, da gre alpinist, ki so mu ukradli vso opremo, stat pod strmo, sveže zasneženo steno in čaka, da ga zasuje še plaz.
Obstajajo pa tudi špekulacije, da ga bo predsednik države pomilostil. Vi kot žena imate celo pravico, da predsednika države prosite za pomilostitev. Boste to storili?
Ne. Nedolžen si zasluži pravico, ne milosti.
Bi po vsem tem želeli, da se vaš mož umakne iz politike in začne početi kaj drugega? Ob padcu njegove zadnje vlade ste namreč dejali, da bi brez težav lahko živel brez politike.
Še vedno tako mislim. Redko sem srečala človeka tolikih talentov. Prepričana sem, da bi, če ne bi bilo te afere Patria pred volitvami 2008, moževa vlada dobila drugi mandat. V Sloveniji bi bilo stanje povsem drugačno – boljše in Janez bi danes zagotovo počel čisto nekaj drugega, kot pa se aktivno ukvarjal s politiko.
