Takrat je namreč prvič prestopil prag največjega zapora v Sloveniji, in jih primerja z današnjimi. Še posebej lepe besede namenja ženi Urški in sinovoma Črtomirju in Jakobu.
Dolina vranov je naslov daljšega pisma predsednika SDS, ki od petka prestaja dvoletno zaporno kazen na Dobu, v ponedeljek pa je že bil premeščen na odprti oddelek Puščava. Tam ima možnost uporabe mobilnega telefona in interneta, tako da je bilo le vprašanje časa, kdaj se bo na tak ali drugačen način obrnil na slovensko javnost. In tako je v torek, na predvečer najpomembnejšega državnega praznika, dneva državnosti, objavil v pismo, v katerem se spominja dni, ki jih je pred 25 leti kot politični zapornik preživel na Dobu, zaporu v Mirnski dolini, ki jo je Janša opisal kot »dolino vranov«.
Janša svoje pismo začne s ptičjim petjem in prebujanjem ob zori, ki se ga spominja iz ranega otroštva in ki ga spremlja še dandanes. »Zadnja leta je bila jutranja serenada pernatega orkestra spet velikokrat pomešana s klicanjem otroka in zadnje mesece še posebej z Jakobovim čebljanjem. Mali je, kot da bi se hotel čimprej pridružiti ptičjemu petju, že po nekaj mesecih življenja skoraj vsako jutro veselo žgolel in brbljal in ko smo ga dvignili iz zibelke, me je pričakal z najbolj prešernim nasmehom na obrazu, po katerem smo ga vsi začeli klicati Smeško. Ta dobra volja in nasmeh sta trajala, dokler ga ni zgrabila lakota, vmes pa je iz svoje sobe prikorakal še Črtomir z dudo in niniko ter obveznim: »Tatiiiiii« in naredil kakofonijo zvokov popolno. Na takšno lepo prebujanje srečne družine v svobodi, pa četudi te potem čaka naporen in stresen dan, se človek hitro tako navadi, da je vsak dan brez tega zaklada začet z občutkom velike praznine,« je v uvodu zapisal Janša.
A prihod na Dob je bil drugačen, spremljal ga je glas ptic, a to niso bile ptice pevke na domači češnji ali Urškinih rožnih grmičih okoli hiše. Spremljalo ga je kričanje ptic. »Rezki, prepirljivi, agresivni klici, polno njih. Brez melodije, le surova sporočilnost. Vrani. Ptice z mrhovišč. Črne ptice z bojnih poljan, posejanih z umirajočimi. Na stotine vranov. Vrani sedijo v krošnjah slovenske lipe in kričijo, kot prvorazredni ljudje nekoč v Sibirskih gulagih, Auschwitzu ali na Teharjih,« piše Janez Janša v nadaljevanju in se spominja, kako je v petek ženo Urško streslo, ko sta ob prihodu do rešetkastih vrat zapora na Dobu iz zaporniških celic zaslišala grožnjo: »Sneli bomo Janši glavo.« V tistem trenutku se mu je film zavrtel 25 let nazaj, ko je prvič prestopil prag zapora. Spominja se sojetnikov, med njimi je bil tudi zloglasni morilec Metod Trobec, ki je svoje žrtve zakuril v krušni peči. Opisuje zgodbe ljudi, ki so bili tistega leta, ob izdihljajih nekdanje skupne države, zaprti na Dobu.
Najbolj šokantna je zgodba sojetnika, ki je skušal iz zapora zbežati, a so ga pazniki »prebrali« in mu nastavili past. »Žgal je po meni s thompsonom, dokler ni izpraznil okvirja. Zadelo me je šest krogel, bil sem ves raztrgan. V bolnišnico so me pripeljali le zato, ker se jim je zdelo, da bo manj sumljivo, če bom tam umrl,« je Janši pred 25 leti zaupal sojetnik in dodal, da se je to dogajalo v totalitarni Jugoslaviji.
»Začuda je bil moj drugi prihod na Dob po mojih prvih občutkih precej podoben prvemu. To me je presenetilo, vseeno sem pričakoval razliko,« nadaljuje Janša a ob tem doda, da je za razliko od njegovega prvega prihoda na Dob tokrat odnos paznikov veliko bolj profesionalen in korekten.
Janša svoje pismo iz »doline vranov« konča z zahvalo vsem, ki so ga pretekli petek pospremili v zapor in mu namenili spodbudne besede. »Najbolj pa me je polnil pogum Urške. Še nikoli v življenju nisem bil na nikogar tako ponosen,« svoje pismo, polno čustev in spominov iz preteklosti zaključi Janša.
