Smrt 19-letnega koprskega nabornika Blaža Furjana po sedemnajstih letih še vedno buri duhove.
27. maja 1997, štiri dni pred koncem služenja vojaškega roka v ljubljanski vojašnici Franca Rozmana Staneta, je nabornik Blaž Furjan po uradni razlagi storil samomor.
»Zakaj so med preiskavo našli prazen tulec, krogle pa ne? Zakaj tako različna poročila o številu ran? Zakaj je od varnostnika zahteval, naj pokliče policijo? Zakaj ga je obgrizel policijski pes? Zakaj ni ožganin od strelne rane, če se je ustrelil sam?«
Po uradni razlagi si je še ne 20-letni mladenič blizu carinskega skladišča v ljubljanskih Mostah sodil z avtomatsko puško kalašnikov. Preden je sprožil, je od BTC-jevega varnostnika zahteval, naj pokliče policijo in mu da čevlje, poleg tega mu je še dejal, da je namenjen v bolnišnico. Uradni razlagi številni ne verjamejo.
Družina Furlan od pristojnih že dolgo terja odgovore na skupaj 77 vprašanj. Še v nedeljo, 25. maja 1997, je Blaž z družino v Kopru praznoval očetov in sestrin rojstni dan. Popoldne se je nato počasi odpravil z zabave, češ da se mora pripraviti za vrnitev v vojašnico v Ljubljano in da se bo v vsakem primeru že kmalu vrnil. Pa se ni. Mladi nabornik je prevažal oficirje, ki so govorili o marsičem. Je moral umreti, ker je po naključju izvedel preveč?
Barbara Furjan Gregorovich je o svojem bratu Blažu lani izdala knjigo z naslovom V imenu resnice, zdaj pa bi rada posnela še film v sodelovanju z ameriškim igralcem, režiserjem in glasbenikom Jaredom Letom. Z njim se je prejšnji teden osebno srečala v Torinu, v gledališču Massimo, kjer je koncertiral z bendom Thirty seconds to Mars in predstavljal glasbeni dokumentarec Artifact (2012).
»Verjamem, da ga bo knjiga prevzela do te mere, da bo pripravljen pomagati zgodbi priti na platno, da bo lahko obkrožila svet in dosegla še vrsto src po svetu z namenom, da se take zgodbe ne bi več ponavljale. Ker prihajajo drugačni časi, ko bosta naposled nastopili resnica in pravica in se take napake ne bodo več dopuščale, ker bodo enostavno nesprejemljive in nedopustne.«
»Ko smo ga vendarle dočakali, je povsem preprosto in sproščeno prišel v dvorano ter sedel za mizo na odru. Najprej nas je spraševal o filmu in odgovarjali smo mu s skupnim dvigom rok. Po prvotni razpravi pa je prišlo do ključnega trenutka, ko je vprašal, če ima kdo kakšno vprašanje,« je za Svet24 pojasnila Furjanova.
»Vstala sem, povedala, da sem Barbara in da prihajam iz Slovenije. Najprej sem pohvalila njegov film Artifact in mu hkrati čestitala za letos dobljenega oskarja. Nato sem povedala, da tudi sami bijemo podobno bitko kot on sam, le da on proti glasbeni industriji, mi pa proti politiki in lobijem. Ko sem mu povedala, da sem izgubila brata, da so ga umorili in nam sporočili, da je šlo za samomor, mi je takoj izrekel sožalje.«
»Nato sem mu povedala, da sem mu prinesla knjigo, ki ga je čakala med ostalimi darili na mizi. Ko sem začela pripovedovati o knjigi, se je celotna dvorana obrnila proti meni. Glasno in jasno sem pred vsemi izjavila, da bi ga želela za direktorja filma in da bom zelo vesela, če bo knjigo prebral in se nanjo tudi odzval. Takrat mi je spodbudno dejal, da če sem lahko napisala knjigo, ne vidi razloga, zakaj mi ne bi uspelo narediti tudi filma.«
