Iz ustavne odločbe, ki jo je za nekaj časa danes objavil Reporter na spletni strani, izhaja, da je pritožnik, torej Janša, predlagal ustavnemu sodišču, naj pritožbo obravnava izjemoma, pred izčrpanjem pravnih sredstev na podlagi določbe zakona o ustavnem sodišču, ki določa, da lahko ustavno sodišče to stori, če je zatrjevana kršitev očitna in če bi z izvršitvijo posamičnega akta nastale za pritožnika nepopravljive posledice.
Prav tako je ustavnemu sodišču predlagal začasno zadržanje izvršitve izpodbijanih sodb, saj mu grozi prestajanje kazni zapora, želel pa je tudi, da se sprejme odločitev o zatrjevanih kršitvah pravic še pred volitvami. Samo na ta način bi se po njegovem mnenju zavaroval nepopravljiv poseg v njegovo pasivno kot tudi aktivno volilno pravico njega in volivcev. "Ko gre za tako eksploziven primer, po mnenju pritožnika obstaja razumno utemeljena bojazen, da bi pravnomočna obsodba, ki temelji na ustavnih kršitvah, bistveno vplivala na pogoje in izid volitev", lahko pa bi se vzpostavil tudi dvom v legitimnost in ustavnost volitev, utemeljujeta Janša in njegov odvetnik Franci Matoz.
Ustavno sodišče pa v sodbi med drugim ugotavlja, da je zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno obsodilno kazensko sodbo učinkovito pravno sredstvo, s katerim je možno izvršitev sodbe tudi odložiti ali prekiniti. Z zahtevo za varstvo zakonitosti lahko pritožnik učinkovito uveljavlja tudi vse kršitve človekovih pravic.
Glede izjeme, ki jo določa zakon, pa ustavno sodišče najprej pravi, da je treba izjeme že same po sebi razlagati restriktivno in med drugim navaja, da v zadnjih devetih letih ustavno sodišče ni ugodilo nobenemu predlogu pritožnikov za odločanje o ustavni pritožbi po tej zakonski določbi. To izjemno pooblastilo lahko ustavno sodišče uporabi le, če sta kumulativno izpolnjena dva pogoja: očitnost zatrjevane kršitve človekove pravice in nepopravljive posledice, ki bi z izvršitvijo izpodbijanega akta nastale za pritožnika.
Očitna kršitev mora biti takšna, da je ni mogoče ovreči ali omajati niti po vsestranskem preizkusu in ni dovolj, da je nekaj na prvi pogled videti kot kršitev. In ustavno sodišče ugotavlja, da zatrjevane kršitve človekovih pravic v Janševi ustavni pritožbi niso izkazane s tisto stopnjo očitnosti, ki se zahteva, da bi lahko o tem odločalo pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev.
Tako je ustavno sodišče ugotovilo, da ni izpolnjen eden od zahtevanih pogojev in zato ni izpolnjena procesna predpostavka za začetek postopka na podlagi ustavne pritožbe.
Ustavna pritožba sicer po navedbah odločbe vsebuje resne očitke kršitev človekovih pravic pritožnika, ki zahtevajo njihovo skrbno, natančno in poglobljeno proučitev.
Janša je sicer v ustavni pritožbi zatrjeval očitne kršitve pravic iz 22. člena, 27., 28. in 29. člena ustave ter konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Očitnost kršitve ustavne pravice do neodvisnega in nepristranskega sojenja in v konvenciji opredeljene pravice do poštenega postopka vidi Janša v tem, da je sodišče zavrglo zahtevo za izločitev sodnice z obrazložitvijo, da je prepozna. Enako kršitev očita višjemu sodišču, ki naj bi ravno tako svojo odločitev "skrilo" za domnevno prepozno zahtevo. Ob tem navaja, da je zahtevo za izločitev sodnice podal zato, ker je ocenil, da je s poizvedbami o denarnih nakazilih družbi Rotis presegla okvir očitka v obtožnem predlogu, saj mu ta naj ne bi očital podkupovanja. Sodišču očita tudi dvom v nepristranskost odločanja v objektivnem pogledu.
Očitni kršitvi pravice do enakega varstva pravic naj bi bili po mnenju pritožnika podani, ker naj tožilstvo ne bi zadostilo dokaznemu bremenu za obsodilno sodbo. Sodišče je po njunem mnenju namreč obsodilno sodbo izreklo kljub pomanjkanju dokazov. Obtožni akt in obsodilna sodba po njunih navedbah ne vsebujeta temeljnih navedb glede časa in kraja storitve kaznivega dejanja. Ob tem navajata, da v primeru, ko v opisu očitanega dejanja državni tožilec ne navede konkretnega ravnanja, sodišče tudi samo po sebi ne sme ugotavljati, ali je ta element kaznivega dejanja podan.
Višje sodišče je ocenilo le, da gre za indično sodbo, pritožnik pa meni, da je z indično sodbo že po logiki stvari ogrožena domneva nedolžnosti in je taka odločitev sprejeta z nujno arbitrarnostjo sodnika.
Ustavno sodišče pa na to odgovarja, da če bi sledilo pritožnikovemu stališču, bi že na ravni očitnosti kršitve sprejelo stališče, da indična sodba v kazenski zadevi sploh ne sme biti dopustna. Če bi sprejelo izhodiščno stališče, da je indična sodba sicer lahko dopustna, pa bi se takoj zastavila nadaljnja vprašanja o tem, kako daleč je posamezna sodba lahko indična. Zastavila bi se torej prav tista vprašanja, ki jih v obliki očitkov o kršitvi ustave zastavlja pritožnik.
"Ker gre za vprašanja, ki se sama po sebi zastavljajo tako na kazenskopravni kot na ustavnopravni ravni, je še toliko pomembneje, da ima ustavno sodišče pred izrekanjem o njih stališča vrhovnega sodišča. Gre pa tudi za vprašanja, pri obravnavi katerih pride na ravni konkretnega primera do prepletanja razlage prava, pravilnosti dokazne presoje ali morebiti celo pravilne ugotovitve dejanskega stanja. Zato ni mogoče že pred skrbno analizo v navedeni smeri govoriti o očitni arbitrarnosti izpodbijanih sodb in s tem o kršitvi 22. člena ustave," še dodaja ustavno sodišče.
Janša je v ustavni obtožbi sicer navedel tudi, da se mu očita sprejemanje obljube, pri čemer so bili tisti, ki naj bi to obljubo dali, na Finskem oproščeni. Do očitne kršitve domnevne nedolžnosti, pravnih jamstev in pravice do poštenega sojenja, pa je po trditvi pritožnika prišlo tudi zato, ker naj bi bili dokazi, pridobljeni s hišno preiskavo na Finskem pridobljeni s kršitvijo konvencije o človekovih pravicah. Ustavno sodišče pa meni, da zavrnitev izločitve dokazov ni mogoče šteti za očitno kršitev ustave.
Kot so za STA pojasnili na ustavnem sodišču, se povratnica Janševega odvetnika Francija Matoza še ni vrnila. Ko se bo, pa bodo odločitev objavili na spletnih straneh sodišča.
