Kaj prva svetovna vojna pomeni tako za današnje slovensko ozemlje kot ljudi, ki so takrat živeli na tem prostoru?
Prva svetovna vojna je močno vplivala na evropski prostor in je v bistvu zasekala in spremenila življenje v vseh njegovih elementih. Vplivala je z obsežno vojaško in delovno mobilizacijo. Še vedno kot njeno glavno značilnost navajamo ločnico med frontno črto in zaledjem, vse premalo pa se zavedamo, da je bila prva svetovna vojna prva totalna vojna v smislu, da je celotno življenje spremenila v smeri militarizacije. Konkretno v Avstro-Ogrski nastanejo številni uradi, ukinejo se nekatere socialne pridobitve, na delovna mesta v industriji so mobilizirane ženske, ujetniki in vse je podvrženo vojnim potrebam, pod močnim vplivom propagande in to seveda ni brez posledic na 20. stoletje. Dodajmo, da je v strelskih rovih množica vojakov zaostrila svoj pogled na svet, se navzela militarističnih obrazcev in se odpovedala staremu svetu in njegovim vrednotam. Ko se je vojna končala, lahko k vsemu razočaranju dodamo še množico mrtvih, invalidov, oslepelih in psihično ranjenih po ulicah mest. In zato so povojna dvajseta leta potem leta veselja nad življenjem, t. i. nora 20. leta, obenem pa se pojavljajo avtoritarni obrazci, ki skušajo graditi novega človeka, nov svet. Vsega tega zagotovo ne bi bilo brez prve svetovne vojne, vsaj ne v taki obliki. Prva svetovna vojna seveda ne pride iz nekega praznega prostora. Je posledica razvoja industrijske družbe, tehnološkega razvoja, tekmovanja med državami, nenazadnje tudi vere v napredek, da človek vse zmore, da ni nobenih omejitev in da si je treba samo izboriti svoj prostor na trgu, zmagati, prevladati ... Prva svetovna vojna je ena od posledic takšnega razvoja in obenem v marsičem novost. Razpadejo cesarstva, turški imperij, ruski z revolucijo, pade nemški cesar in nastane republika, razpade Avstro-Ogrska, kar je za slovenski prostor odločilno, saj po 600 letih habsburške monarhije na njenem ozemlju nastanejo nove države, njene naslednice. Ob razpadu monarhije velik del slovenskega ozemlja ostane zunaj matičnega narodnega ozemlja. Vse to se dogaja v kontekstu mednarodne politike, narodnih prerivanj in spopadov za avstro-ogrsko dediščino, ki jih sproži vojna.
V vojno 60 odstotkov za vojsko primernih moških
V slovenski prostor vojna prinese vojaško mobilizacijo, ocenjuje se, da gre v vojno 60 odstotkov za vojsko primernih moških - starih od 21 do 42 let, pozneje tudi starejših in mlajših. S slovenskih nabornih območij leta 1914 večinoma odidejo na vzhodno bojišče. Leta 1915 se z italijanskim napadom na zahodnem robu slovenskega ozemlja odpre soško bojišče. Velik del slovenskega zaledja takrat pride pod vojaško upravo armade na bojnem polju. To povzroči, da so za civiliste pristojna vojaška sodišča, da veljajo omejitve gibanja. Vojna je bila v resnici presenečenje, saj si nihče ni predstavljal, da bo navidezno lokalni konflikt na Balkanu sprožil vojno takšnih dimenzij. Pri tej vojni je bilo posebej izrazito, da so se le redki zavedali, kaj bo pomenila uporaba novih orožij. Vojaki, če poenostavim in karikiram, v vojno odidejo še v pisanih uniformah, naletijo pa na strojnice, ki jih dobesedno kosijo. Štabi načrtujejo ofenzivne premike, vse skupaj pa se konča v blatu strelskih jarkov. Med bojišči so seveda razlike, vsem pa je skupen sistem kroženja vojakov med zaledjem in prvo bojno črto. Vojaki so dva do tri tedne na prvi bojni črti, potem ranjeni gredo prek sistema bolnišnic ali gredo v ožje zaledje, kjer se očistijo uši, se spočijejo ali pa celo na odidejo na dopust k družini, kjer jih v zaledju zgrozi razlika me vojaškim in civilnim življenjem, in potem se vračajo nazaj v blato strelskih rovov in to se vleče skozi vsa dolga leta velike vojne. Vse to vpliva na 20. stoletje: na jezik, književnost, umetnost in politiko. Nenazadnje danes vemo, da je veliko politikov in voditeljev, ki so pozneje s svojimi avtoritarnimi idejami usodno vplivali na 20. in 30. leta 20. stoletja, oblikovalo svoja stališča v strelskih rovih.
Kaj je prva svetovna vojna pomenila za takratno gospodarstvo, umetnost in znanost?
Če začnem z umetnostjo, pomislim na Franceta Kralja, ki je nekje zapisal, da vse to, kar je videl v visokogorju gorskega bojevanja, kar je videl v strelskih rovih, ni bilo brez vpliva na njegovo umetnost. Ko gledamo ekspresionizem, lahko v kriku proti razčlovečenju resnično prepoznamo vpliv strelskih rovov. Med mobiliziranci, če pogledamo slovenski prostor, so seveda tudi umetniki. Nekateri kot Ivan Vavpotič postanejo uradni slikarji na soškem bojišču, nekateri kot Maksim Gaspari, Hinko Smrekar ali Anton Koželj rišejo popularne slovenske propagandne razglednice Vojska v slikah. To, kar doživljajo evropski umetniki, ki so bili mobilizirani, spreminja njihovo umetnost. Tako kot propadajo stare vrednote, tako se podoba lepega, urejenega sveta spreminja v razbito sliko groze, odkrivanje roba človečnosti, do katerega je pravzaprav prišel človek v vojni, in to ni bilo brez posledic za umetnost. Iz te izkušnje in spoznanja pravzaprav nastaja sodobna umetnost.
Znanost vprežena v vojno industrijo
Znanost je v času vojne vprežena v vojno industrijo. Znanstveniki pomagajo pri razvijanju vojaške tehnologije. V tem smislu takoj pomislimo na plinsko-kemično industrijo, ki doseže velik razvoj in nas pretresa s svojimi grozljivimi učinki na bojnem polju. Premiki so na področju letalstva, fotografije in njeni uporabi v izvidniške namene, in seveda na področju orožja. Vabljivo je naštevati vse te tehnološke dosežke, dejstvo pa je, da je bilo osnovno orožje še vedno vojaška puška in da je bila v uporabi cela paleta hladnega orožja, ki pravzaprav pokaže na barbarsko bistvo vojne, ne glede na to, koliko je podprta s sodobno tehnologijo, topništvom, granatami, in rušilno močjo, ki narašča. Grozljivo pri prvi svetovni vojni je, da je želela biti vojna, ki bo končala vse vojne, v resnici pa vemo, da se to ni zgodilo. Svet, ki je iz nje nastal, z vsemi težavami, ki jih ni rešil, pravzaprav živimo še danes. Celo krizna žarišča in njih vzroki so pogosto podobni. Te aktualizacije in poenostavljene primerjave so mi sicer tuje in jih v resnici ne maram, ker so družbeni problemi, posebej vojne, v resnici preveč celoviti, da bi se jih tako poenostavljalo in razumelo zunaj vsakokratnega konteksta. Vsekakor pa lahko iščemo podobnosti in povezave, v strateških načrtih ter ne nazadnje v človeškem pohlepu in drugih podobnostih, ki so še vedno blizu miselnemu obzorju, ki so ga živeli med prvo svetovno vojno. Nenazadnje so slovenski vojaki leta 1914 odšli na bojišče v Galicijo, ki je bila takrat del Avstro-Ogrske, danes pa je polovica na Poljskem, drugi del pa v Ukrajini, ki je danes ponovno na robu vojaškega spopada.
Je konec prve svetovne vojne Slovencem prinesel tudi kaj pozitivnega?
Konec vojne je seveda prinesel mir, kar je bilo najpomembneje, in nastala je Država SHS, pozneje po združitvi s Kraljevino Srbijo Kraljevina SHS. Številni so bili prepričani, da so s tem izpolnjene vse slovenske emancipacijske želje. Kljub vsemu nezadovoljstvu z novimi državnimi mejami in neuresničeno avtonomijo sta bila za dvajseta leta značilna gospodarski optimizem in vzpon slovenskega meščanstva, ki je izgrajeval slovenske narodne ustanove. Torej konec vojne vsekakor, sicer je pa zelo težko govoriti o pozitivnem v povezavi z vojno, ki povzroči toliko mrtvih, prizadene toliko prebivalcev in predvsem ruši. Eden od družbenih procesov, ki mu prva svetovna vojne doda nekaj "vetra v jadra", je ženska emancipacija. Ženske v času vojne zelo aktivno sodelujejo v dobrodelnih odborih, pri organizaciji raznovrstne pomoči in v saniteti. Nenazadnje sprožijo veliko mirovno gibanje in zbirajo podpise v podporo majniški deklaraciji.
Soška fronta je je bila najbliže sedanjemu slovenskemu ozemlju. Njene glavne značilnosti? Kje vse so se še borili slovenski fantje?
Soška fronta, ki je potekala po zahodnem robu slovenskega ozemlja, se začne maja 1915, ko je Avstro-Ogrska vojska v spopadih na dveh bojiščih, in prva njena značilnost je, da Avstro-Ogrska nima na voljo dovolj svežih enot, s katerimi bi sestavili ustrezno obrambo. Komaj za silo skrpajo skupaj obrambno črto, zato tudi ne branijo stare avstro-ogrsko-italijanske meje, ampak obrambo postavijo na lažje branljive gorske položaje ob reki Soči. Posebnost soškega bojišča za razliko od vzhodnega in zahodnega bojišča je, da poteka po visokogorju in po Krasu, ki ima svoje geografske posebnosti, gre za kamnita območja brez vode. Kamniti Kras povečuje učinke topovskih izstrelkov, apnenec omogoča vojakom in gradbenim skupinam lažje vrtanje kavern, kraške jame nudijo naravna zaklonišča ... Svetozar Boroević, poveljnik soške armade, ki je vodil obrambo večjega dela soškega bojišča, se je odločil za absolutno defenziven obrambni koncept, ki ga je narekovalo tudi pomanjkanje vojakov. Največji pritisk napadalcev se dogaja prek Krasa, od Jadranskega morja do Gorice, oziroma od Grmade do Sabotina, pozneje Škabrijela z vsemi posebnostmi terena, pomanjkanjem vode in zelo pomanjkljivo infrastrukturo. V neposrednem zaledju bojne črte je bilo treba vse zgraditi na novo, tako prvo bojno črto kot rezervno obrambno linijo. Vojska je poleg vodovodov zgradila mrežo železnic, žičnic in cest. Najbolj znana je tista prek prelaza Vršič. Posebnosti bojišča so vezane na zimske razmere, na visokogorsko bojišče in na kraške pogoje, kjer je bil italijanski pritisk največji. Velika večina vojakov z nabornih območij današnje Slovenije je leta 1914 odšla na vzhodno bojišče, manjši del na balkansko. Z vzhodnega bojišča so bili potem poslani na avstro-ogrsko-italijansko bojišče ob reki Soči in so sodelovali tudi v ofenzivi in bojih na Tirolskem. Kranjski 17. pehotni polk je npr. vse do konca vojne ostal na območjih Monte Chiese, kjer je še danes območje, ki se po njih imenuje Dolina degli Sloveni. Posamezniki so bili razpršeni v 50 enot različnih rodov avstro-ogrske vojske. Nekateri slovenski vojaki so bili tudi med topničarji na Bližnjem vzhodu v podporo turškim zaveznikom. Slovenski topničarji so bili na zahodnem bojišču. Če upoštevamo še dobrovoljce, ki so iz ruskega ujetništva odšli v južnoslovansko vojsko Kraljevine Srbije in sodelovali na solunskem bojišču, vidimo, da je prva svetovna vojna slovenske vojake kar dobro pomešala po bojiščih.
Je moč oceniti, koliko žrtev med slovenskimi vojaki in civilisti je zahtevala prva svetovna vojna?
Seznami padlih slovenskih vojakov so vedno obsežnejši in kvalitetnejši, kljub temu še vedno nimamo povsem točnega končnega števila padlih, ampak gre za ocene, pridobljene na podlagi števila mobiliziranih vojakov in primerjalnih izračunov odstotka padlih, ki se gibljejo med 35.000 in 40.000 padlimi vojaki. Med civilisti so ocene še težavnejše, saj gre za posledice epidemičnih bolezni, gripe, povečano umrljivost med otroki v begunskih taboriščih in celotno demografsko izgubo, ki jo je prinesla velika vojna.
