Pomemben vidik teh obiskov zagotovo predstavljajo tudi ponovna resocializacija obsojencev, vključevanje v družbo in vzbujanje občutka odgovornosti do štirinožca, ki ga odpeljejo na kratek sprehod. Navadno se v zavetišče odpravi do sedem obsojencev, nekateri so navdušeni in z veseljem odhajajo v zavetišče tudi večkrat, če jim je ponujeno. Spet drugim to predstavlja edino možnost, čeprav je kratkotrajna, odhoda zunaj zaporskih zidov.
To priložnost pa ponudijo le tistim, ki jih želijo »nagraditi«. Če torej obsojenci med prestajanjem kazni upoštevajo hišni red, so pohvaljeni na delovnem mestu in ne nazadnje uživajo najvišjo stopnjo zaupanja ter v zavodu ocenijo, da te dejavnosti ne bodo zlorabili. Obsojenci psičke sprehajajo približno 30 minut na bližnjem travniku, v enem dopoldnevu jih sprehodijo približno dvanajst. Do zdaj so koprski zaporniki aktivnost izvedli več kot štirikrat, v mrzlih in najtoplejših letnih mesecih pa zavetišča ne obiskujejo, saj jim to otežuje dnevni red in druge aktivnosti v zaporu.
Da je povezovanje obsojencev in psov dobra praksa, je za Svet24 potrdil tudi direktor Zavoda za prestajanje kazni zapora Koper, Dušan Valentinčič: »Z Obalnim zavetiščem zelo uspešno sodelujemo že nekaj let in tisti, ki tu prestajajo kazen, večkrat izkažejo veliko zanimanje za sprehajanje psov, čiščenje kletk ali košnjo trave. Eden od obsojencev je med sprehajanjem psa, v času prestajanja zaporne kazni, z njim vzpostavil poseben odnos in ga je po odpustu tudi posvojil.«
Tovrstnih obiskov so veseli tudi v Obalnem azilu, saj po besedah vodje zavetišča k njim večkrat zaidejo različne skupine obiskovalcev. »V zadnjem obdobju smo zelo veseli obiskov organiziranih skupin, ki redno zahajajo k nam v zavetišče. Od ljudi z vedenjskimi težavami do projektnega učenja Puma, koprskih zapornikov in tako naprej. Tudi njihova pomoč je vselej zelo dragocena. Sprehajanja seveda potekajo po jasno določenih pravilih in težav v primerih omenjenih skupin do zdaj nismo opazili,« je za Svet24 povedala Andrea Bogataj Krivec.
V Pensilvaniji so celo ustanovili neprofitno organizacijo New Leash on life USA, v kateri zapornikom omogočajo, da pse iz zavetišč urijo in zanje skrbijo, saj bi bili ti drugače uspavani. Takega programa pri nas še ne izvajajo, po besedah gospoda Valentinčiča pa bi bil zelo dobrodošel tudi v Sloveniji: »Razlogi za so predvsem s terapevtskega vidika. To pomeni skrb za drugega, obojestransko učenje in občutek koristnosti. Menimo tudi, da gre pri tovrstnem programu še za kaj več kot samo učenje ukazov sedi, lezi ... Gre tudi za skrb, čiščenje prostorov, sprehajanje psa, higieno psa in podobno. Razlogi proti so z vidika zavodov za prestajanje kazni zapora v Sloveniji predvsem v okviru prostorskih zmožnosti. Potrebovali bi tudi partnerja zunaj zavoda za prestajanje kazni – na primer nevladno organizacijo –, ki bi sodeloval pri programu; priprava obsojenca na delo s psom, iskanje novega skrbnika za psa ter zagotavljanje sredstev za pasjo hrano in veterinarsko oskrbo.«