Sam poročni ceremonial se ni kaj dosti razlikoval od našega, če odšteješ pretirano razkošje belih čipk, števila perl in dolžino vlečke na nevestini obleki, je vse skupaj potekalo podobno kot poroke potekajo tukaj. Presunil pa me je dogodek po poroki.
Ko je mladi par stopil iz cerkve, so seveda najprej metali riž in konfete, potem pa je nekdo prinesel kartonsko škatlo, iz katere je vzel dva bela goloba. Na jugu Italije je v navadi, da ženin in nevesta takoj po poroki spustita v nebo vsak svojega goloba, ki predstavljata željo in simbol za srečen zakon.
Že dejstvo, da so imeli goloba zaprta v škatli, me je malce pretreslo. Ko ju je moški potegnil na plan, sta bila videti omotična, tik nato pa sta, medtem ko ju je podajal mladoporočencema, začela kljuvati na vse strani. Ljudje so se drenjali okrog in nestrpno pričakovali ritual. Nevesta se je vidno zdrznila. Prišel je trenutek. Svatje so nekaj zavpili in mladoporočenca sta hkrati vrgla goloba v zrak.
Na jugu Italije je v navadi, da ženin in nevesta takoj po poroki spustita v nebo vsak svojega goloba, ki predstavljata željo in simbol za srečen zakon.
Po vsaki logiki bi ptiča morala vzleteti in jo popihati čim dlje od zmešanih, že na pol pijanih ljudi, ampak ne. Reveža sta padla po tleh, verjetno v šoku. Množica je mrmraje razpotegnila obraze v prisiljene nasmehe in poskušala zakriti nelagodje. »Še enkrat!« je nekdo vzkliknil. Nevestina mati je ubogi živali odločno polovila in ju z ihto potisnila v roke zbegane dvojice.
»Še enkrat!« je začela spodbujati množica. Mladoporočenca sta stvar ponovila. Tokrat je nevestin golob odletel na bližnjo streho, ženinov pa je ponovno padel na tla in tam obležal. Nikdar ne bom pozabila izraza v očeh. Zdel se je kot zelo slaba napoved za zakon. Tudi svatje so nekaj trenutkov molčali, dokler ni nekdo od njih prišel k sebi in začel prepevati tradicionalno poročno pesem. Pridružili so se mu tudi ostali. Ponovno so si nadeli umetne nasmehe in začeli objemati mladi par. Nekdo je razpotegnil harmoniko, ljudje so peli, h golobu na tleh sta pritekla dva majhna otroka in ga začela drezati s paličico. Ubogo bitje se je pobralo na nožice in kar peš zbežalo v sosednjo ulico.
Nisem si mogla pomagati, da me pri vsem tem ne bi stiskalo v prsih. Simbolika. Ljudje označujemo dogodke, da bi jim s tem dali nekakšen poriv. Ne vem, zakaj ne moremo dopustiti, da bi se stvari razvijale po svoje, brez pričakovanj, kot bi se bali, da bo, če spustimo vajeti, vse skupaj ušlo izpod kontrole. Najbolj grozljivo pa se mi je zdelo, kakšno simbolično popotnico sta na račun neumne tradicije prejela mladoporočenca. Gotovo se jima je že prvi dan poroke v možgane zapičil majhen trn in veliko vprašanje. Kaj pa, če je to slab znak? Meni bi se gotovo. Pa čeprav nisem vraževerna.
*Kolumna izraža stališča avtorja in ne uredništva časopisa Svet24.
