"Kosovel se je razumel kot pesnika. Imel se je za rojenega pesnika. Večkrat je dejal, da je njegova naloga, da napravi v poeziji tisto, kar bodo drugi naredili v politiki," je Vrečko dejal o Kosovelovem prelomu z dotedanjo slovensko literarno tradicijo.
"Verjel je, da je morda tisti, ki bo prenovil slovensko poezijo na evropskih temeljih; da ne bomo Slovenci za Evropo zmeraj capljali svojih 50 let," je še dejal.
Slovenska literatura je s Kosovelom in pred njim že tudi z Ivanom Cankarjem začela slediti sodobnim literarnim tokovom: "Kosovel je bil z vsem tem izjemno seznanjen, ker je lahko stvarem sledil v tujih jezikih, ker si je priskrbel vso literaturo in ker je želel ustvariti literaturo, ki bo za Slovence izjemnega pomena."
S svojo poezijo je želel v deželi s slamnatimi strehami, kot je poimenoval Slovenijo, prispevati k revoluciji, a ne krvavi - k duhovni ali po njegovih besedah k beli revoluciji.
Po besedah Vrečka je pri Kosovelu izjemno pomembno poudariti, da so faze njegovega ustvarjanja minevale ne v letih ampak v mesecih: "Njegovo življenje je bilo tako intenzivno, da se je od smeri do smeri sprehajal neverjetno skokovito."
Proti koncu svojega 22-letnega življenja je Kosovel, potem ko je vstopil v ekspresionizem, ugotovil, da je ekspresionizem pravzaprav mrtev, čeprav je v njem ustvaril "nekaj svojih najbolj sijajnih pesmi, kot je ekstaza smrti".
Po ekspresionizmu je iskal smer, ki bi ga zadovoljila. Leta 1924 je v pismu sestri Karmeli zapisal, da se premika k najmodernejšim - začel je študirati konstruktivizem.
V tistem obdobju je pri Kosovelu občutiti bistveno spremembo, "sam pravi, da je moral doslej preživeti negacijo v samem sebi, sedaj pa se mu odpira nov svet in gre nasproti literaturi, ki utegne Slovencem pomeniti nekaj povsem novega".
Ob tem je Vrečko poudaril, da so nanj v letu 1925 začeli pritiskati prijatelji, ki so želeli, da bi pisal literaturo za proletariat. Deloma se je Kosovel temu uklonil, a je obenem poudaril, da si ne bo nikoli nataknil dogmatskih očal, zato je poskušal v literaturi ohranjati popolno svobodo.
Ob pogovoru v Mali drami, ki so ga v gledališču organizirali v sodelovanju z založbo Beletrina, je Kosovelovo poezijo prebiral igralec Saša Tabaković.
Kosovel se je rodil v Sežani, kmalu po njegovem rojstvu pa se je družina preselila v Tomaj, kjer je obiskoval osnovno šolo. Leta 1916 se je vpisal na realko v Ljubljani, po maturi leta 1922 pa se je odločil za študij slavistike, romanistike in pedagogike na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.
V svojem delu je prepletal ali sočasno uveljavljal prvine impresionizma in ekspresionizma. Značilni temi njegovega poznejšega ustvarjanja sta tudi smrt in ljubezen. Po impresionizmu je v ekspresionističnem pesnjenju uveljavljal modernistični moralni, duhovni in socialni aktivizem.
Radikalno avantgardne poezije avtorja, ki pred smrtjo 27. maja 1926 ni objavil veliko svojih del, niso izdali niti v posmrtnih zbirkah v letih 1927 in 1931, zato najpomembnejši del njegovega ustvarjanja ni bil širše poznan vse do leta 1967, ko so izšli Integrali.
Slovenija
Vrečko: Kosovel je bil eden vodilnih literarnih konstruktivistov v Evropi
V SNG Drama Ljubljana sta se ob 110-letnici rojstva Srečka Kosovela o pesniku pogovarjala literarni zgodovinar Janez Vrečko ter slovenist in kritik Aljoša Harlamov. Po Vrečkovih besedah ne velja več teza, da Evropa ne pozna literarnega konstruktivizma, saj je ravno Kosovel "eden vodilnih literarnih konstruktivistov v Evropi, če ne celo edini".
