Zadnja leta opažam, da so naselja in vasi veliko bolj urejeni in okusno pozidani kot v času socializma. Ni več toliko navlake okrog hiš, ki imajo danes skoraj brez izjeme vse urejene fasade, in te v najbolj norih barvah, kar si lahko predstavljate. Le kaj je narobe s tem, da je hiša sredi zelenega podeželja pobarvana citron rumeno?
Če pa se odločimo za nedeljski izlet nekam v neznano in se sprehodimo po tipični slovenski vasici, vidimo sicer zelo prijazne klene Slovence, ki rade volje počvekajo in spijejo kak deci, celo prav pretirano vljudno ti včasih ponujajo pijačo in pri tem zagotovo pripomnijo kako pikro na račun sosedov ter se pri tem ves čas paranoično ali pa celo zlobno ozirajo prek rame k sosednji hiši. Veste, že deset let se tožimo z njimi glede služnostne poti, lahko slišite. Ali pa zaradi meteorne vode, žive meje, drevesa, katerega veje segajo en meter čez ograjo, itd.
Kaj se zgodi zdravemu Slovencu, da se spušča v takšne kolobocije z ljudmi, s katerimi bi bilo najbolj logično in prijetno živeti v sožitju?
Razmišljam o tem, zakaj je pri nas tako, in ker sem sama nekoliko premlada, da bi se jasno spominjala, kako je bilo s temi stvarmi, vprašam mamo in očeta, ali so se tudi v socializmu ljudje tako med sabo tožarili. Mama reče: »Kako to misliš?« In jaz: »Ja, sklepam, da se je to začelo po denacionalizaciji.« In ona: »Pri nas se tožarijo med sabo že, odkar pomnim. Slovenec ima svoj vrtiček ograjen in tudi mačku ne pusti čez.« Tudi oče se strinja, da je to stara slovenska lastnost.
Ali je to res nujno? Nekako razumem profil majhnega človeka, ki bi rad bil velik in na svojem koščku zemlje, v tistem malem svetu, ki mu pomeni last in oblast, hoče imeti stvari natanko tako, kot si jih zamisli. Bog ne daj, da mu kdorkoli vzbudi občutek, da tam pa ni taglaven in gospodar. Sosed, da mu bo govoril, kam naj spelje meteorno vodo? Se hecate? Že tako se celo življenje uklanja sistemu, pristaja na kompromise v službah, žena ni pohlevna, kot bi morala biti, ampak ko se bo pa nekdo vtaknil v njegovo imetje, njegovo zemljo, njegov košček pod soncem, se pa vse neha! Na sodišče! In to takoj!
Žalostno je to, da zaradi takih sporov okolje malega človeka postaja zelo nezdravo. Odnosi napeti. Dolgotrajni postopki in številne razprave mu načenjajo živce in zdravje. Včasih si sploh več ne upa stopiti pred hišo, da ne bi srečal soseda, in tako postane ujetnik okolja, ki si ga je sam ustvaril. A ne bi bilo fino, če bi enkrat obe strani sklenili, da bi bilo smiselno najti kompromis, s katerim bosta obe zadovoljni? Se morda usesti nekje na nevtralnem območju in skupaj spiti kak deci, namesto vsak sam na skrivaj, ter se pri tem človeško pogovoriti? Najti rešitev?
Vsi mi smo mali ljudje. In sosed ni najhujši sovražnik. Pa čeprav ima boljši avto od nas in hortenzijo, ki je vedno po nekem misteriju bolj modra od naše. Ljudje, če bi se bolje razumeli med sabo, bi bili lahko veliko bolj složni pri reševanju problemov, ki se tičejo nas vseh in ki rabijo naše glasove!
