Tirinajstletno deklico, nastanjeno v Kriznem centru zaradi nasilja v družini, so zaradi vedenjskih težav, silnega čustvenega izpada ob pogovoru, groženj s samomorom in poskusa pobega (skočila je skozi okno) prejšnji teden z napotnico zdravnice, ki jo je pregledala, poskušali namestiti na ljubljansko pediatrično kliniko (PK), oddelek za otroško psihiatrijo. Po pregledu kljub indicirani hospitalizaciji ni bila sprejeta na oddelek, ravno tako ne v bolnišnico v Polju in pozneje v Vojniku.
Deklica je spet v celjskem Kriznem centru. Ji bo medicinska stroka vendarle pomagala? Kdo bo prevzel odgovornost za posledice in kaj se je v resnici dogajalo? Vseh odgovorov direktorica CSD Slovenske Konjice Helena Taks Petan, ki je deklico s socialno delavko spremljala na PK v Ljubljano, ne pozna, toda »če se kaj zaplete, bomo odgovorni vsi«!
Povod za namestitev v Krizni center je bila izjava deklice, da je bil oče do nje nasilen. Ko je povedala v šoli, da je bil oče do nje nasilen in da noče domov, so nas poklicali iz šole. Strokovna delavka CSD Slovenske Konjice je odšla na pogovor z njo v šolo, glede na navedbe smo deklico pospremili v Krizni center.
Sta dekličina starša ločena, kakšne so težave?
Njena starša sta ločena, družine od prej ne poznamo, saj so živeli na ljubljanskem območju, mama tam še vedno živi. Leta 2011 sta deklica in oče prišla živet na naš konec, pred tem je živela z mamo, ki naj ne bi primerno skrbela zanjo, naj ne bi postavljala meja, imela je slabe higienske navade. Deklica pravi, da je bilo pri mami življenje razpuščeno, po mojih informacijah se je sama odločila, da bo živela z očetom.
Kaj je na pogovoru z deklico ugotovila socialna delavka?
Ni naša naloga, da presojamo, ali je bil oče nasilen, mi moramo verjeti otroku, mladostniku: naša naloga je, da nasilje prijavimo policiji, oni potem raziskujejo, mi pa zaščitimo otroka. Na osnovi tega, kar je deklica povedala, in odločitve, da k očetu ne gre, je bila v tistem trenutku edina možnost, da gremo v Krizni center v Celje. S tem je dekle soglašalo, Krizni center pa je takoj obvestil očeta, kje je hči. Poskrbeli smo za njene prevoze v šolo, vse je teklo precej v redu. Čeprav je res, da je v preteklosti, kmalu za tem, ko sta se z očetom preselila na naš konec, naš Center za socialno delo že posredoval: deklica tudi takrat ni hotela domov k očetu, njemu je sodno zaupana v varstvo in vzgojo. Takrat smo napotili starša, predvsem očeta, da poišče pomoč pri družinskih terapevtih, a se starša za to nista odločila.
Kaj in zakaj se je zapletlo v Kriznem centru?
Naša sodelavka je bila v neprestanem stiku s celjskim Kriznim centrom, oni so želeli, da se vsi skupaj dobimo tam, in ker je bilo potrebnih kar nekaj usklajevanj, oče dopoldne nikakor ni mogel biti prost, mama ni imela prevoza, se je vse skupaj malo zavleklo. Med pogovorom smo želeli videti in razčistiti, kaj bo z deklico: ali bi si želela biti pri očetu ali mami, dekle je namreč vseskozi med bivanjem v Kriznem centru izražala željo, da bi šla k mami.
Sestanek v Kriznem centru in ob navzočnosti vaše socialne delavke in obeh staršev je bil prejšnji teden?
Deklica je tudi na tem srečanju vztrajala, da gre k mami, nič drugega, bivanje pri očetu ali v stanovanjski skupini, ki smo jo iskali, ni prišlo v poštev. Zgolj mama! Ko ji je mama, ki je v novi partnerski zvezi in z novim otrokom, jasno dala vedeti, da tega ne zmore, je deklica doživela izbruh: ozmerjala je oba starša z zelo grdimi izrazi.
