Hudo je bilo, a Dušanu je uspelo preživeti. Brez rok, očesa, s poškodovanim obrazom in sluhom se uspešno spopada z vsemi tegobami in si prizadeva živeti kar se da običajno življenje. K temu bi močno pripomogla bionska proteza, ki pa stane kar 24.000 evrov.
»Ko sem služboval kot policist in pozneje kriminalist, sem se nekajkrat srečal z nesrečami, povezanimi z eksplozivnimi sredstvi, ki so se bolj ali manj končale tragično,« pripoveduje Dušan osem mesecev po tragični nesreči. »Doma je službeno orožje vedno zaklepal v omaro, da nihče ni imel dostopa do njega, naju z bratom pa opozarjal, kako je nevarno,« pa pravi njegova hči Tina.
»Tistega dne sem se dobil s prijateljema in vse skupaj se je zgodilo v hipu. Bili smo na terasi, jaz sem sedel na nizkem pločniku, eden izmed kolegov je slonel na ograji, gostitelj pa je v letni kuhinji pripravljal pijačo. Nenadoma se je pojavil na vratih in zaklical: »Dule, ná, primi!« in že je predmet letel proti meni. Ujel sem ga in takrat je počilo. Močan pok, kri in grozne bolečine ter pogled, ki mi je dal vedeti, da sem izgubil roke. Bil sem pri zavesti. Eno roko mi je povezoval prijatelj, drugo gospa, ki si je edina upala priti iz množice opazovalcev, ki so se ob poku zbrali na prizorišču. Obema bom za vedno hvaležen, saj sta mi rešila življenje, sicer bi izkrvavel.
Hudo poškodovane sem imel tudi zgornje okončine, obraz, zgornji del telesa in noge, izgubil sem oko, poškodovana sta bila bobniča. Drobci eksplozivnega telesa so tudi drugega prijatelja poškodovali po obrazu in trebuhu, tretji pa jo je odnesel brez vidnejših poškodb. »Spominjam se, da so me odnesli v reševalno vozilo, potem pa sem klonil pod pomirjevali, saj se prevoza s helikopterjem ne spomnim,« pravi Dušan. »Bila sem v službi in tudi slišala sirene reševalnega vozila, a mi niti na pamet ni prišlo, da se je kaj zgodilo komu od mojih bližnjih. Z možem sva bila sredi priprav na potovanje po Makedoniji, ki je bilo darilo za mojega abrahama,« pove žena Laura.
Sledile so operacije in dnevi na intenzivni negi. Kot pravi Dušan, je bilo zdravstveno osebje od prvega do zadnjega hipa izredno profesionalno. »Ves čas mi je stala ob strani družina in brez nje ne bi zmogel. Precej hitro sem se postavil na realna tla in sprejel dejstvo, da sem hendikepiran. Doktor Planinšek mi je omenil možnost transplantacije rok, a ko so mi predstavili dejstvo, da je predpriprava na poseg kemoterapija in da metoda še ni tako preizkušena, nisem želel tvegati. Bolj sprejemljiva rešitev je bionska proteza, s katero se lahko spopadeš z vsakdanjimi opravili.« Toda zanjo je treba odšteti 24.000 evrov, če želiš garancijo s treh podaljšati na pet let, pa še dodatne tri tisočake.
Vendar Dušan in njegova družina ob nesreči niso ostali sami. Odzvali so se nekdanji sodelavci iz PP Tolmin in pripravili dobrodelni koncert, pozneje pa v organizaciji Karitasa še enega v Podbrdu. Sodelovala so tudi različna društva, posamezniki, zbirali so se zamaški. Kot je povedal predsednik novogoriškega združenja Sever Angel Vidmar, so se že na začetku vključili v zbiranje pomoči, 11. aprila pa v Novi Gorici pripravljajo še en dobrodelni koncert. »Dušan je naš, tudi po nesreči je ostal aktiven. Je pogumen človek, ki ostaja skromen.« To sem ugotovila tudi sama, saj mi je nenehno zatrjeval, da noče vplivati na čustva ljudi. »Niso lahki časi, ljudje težko živijo in veliko je takih, ki potrebujejo pomoč. Jaz sem vsakomur, ki je kakor koli pomagal, izjemno hvaležen in ne smem ničesar več pričakovati.«
Najin pogovor poteka nadvse sproščeno in kar ne morem verjeti, kako lahko kdo po tako strašni tragediji ohranja optimizem in dobro voljo. »Drugega mi ne preostane, živ sem, in to je najpomembnejše. Kako sem žilav, pa sem že dokazal, saj me tudi bomba ni mogla uničiti,« pravi malo za šalo, malo zares.
Je pa postal Dušan v tem času prav spreten. »Pomagam si s pripomočki: jem z nastavki za vilice in žlico, pijem s slamico, če pa želim listati knjigo, si nadenem umetne roke. Imam nastavek in palčko, s katerima upravljam mobilni telefon, zraven pa prižgem zvočnik, saj imam poškodovan sluh; podobno uporabljam tudi računalnik.«
Dušan se poln volje in optimizma spogleduje s prihodnostjo in upa, da bo nekoč spet vozil avto, ki bo seveda prilagojen njegovim zmožnostim.
Kdor želi pomagati Dušanu Komarju, lahko nakaže sredstva na račun, odprt pri Rdečem križu Tolmin.
Naziv: RK Tolmin, Brunov drevored 23, Tolmin
TRR: SI56 04753 0000342314
Koda namena: CHAR
Namen plačila: Podarimo mu roke Komar Dušan
Referenca: SI00, datum vplačila 10102013
