Kljub pred kratkim dopolnjenim 18 letom Samir potrebuje dnevno skrb in nadzor, kar dokazujejo izvedeniška mnenja, zato se je Nataša odločila zaprositi za status družinskega pomočnika. Toda njeno prošnjo so na prvi stopnji zavrnili.
»Samir v svojem vsakodnevnem funkcioniranju in skrbi zase ni samostojen in potrebuje konstantno usmerjanje, pozornost in spodbude.« Alenka Kunej, spec. klin. psihologije v ZD Krško
Samir danes obiskuje Osnovno šolo dr. Mihajla Rostoharja v sosednjem Krškem, kjer se odlično počuti. »Samirju je v šoli izredno lepo, prav tako gre pohvala vsem učiteljicam, ki zanj skrbijo, saj so res enkratne in se trudijo, da je otrokom v šoli lepo." A tu se pojavi težava. Nataša je zaposlena v podjetju Athos Elektrosistemi iz Kostanjevice ob Krki. »Zdaj, ko je sin postal polnoleten, nisem več upravičena do skrajšanega delovnega časa in bi morala en teden delati dopoldne in en teden popoldne; a če delam popoldne, ne morem sama poskrbeti za Samirja. Je že tako, da večkrat na pomoč priskočijo moji starši, ki živijo v Krškem, toda ne morem jim naprtiti dodatnih skrbi. Samir je moj sin in moja naloga je, da zanj poskrbim po svojih najboljših močeh. Zato sem pred časom na našega direktorja naslovila prošnjo, da bi tudi po sinovem 18. rojstnem dnevu delala le v dopoldanski izmeni, ki traja od šestih zjutraj do dveh popoldne, a dobila sem le kratek odgovor, da se moji prošnji ne ugodi,« je razočarano povedala Nataša.
»Počutim se zapostavljeno, država mi je, kot kaže, obrnila hrbet in iskreno ne vem, kako naprej.« Nataša Čosić
Vsekakor bi Nataši pri vsem tem pomagal status družinskega pomočnika, s čimer bi bila upravičena tudi do skrajšanega delovnega časa in bi tako lahko več časa preživela s Samirjem. Ko je Samir konec lanskega leta dopolnil 18 let, se je Nataša obrnila na Center za socialno delo Brežice, da bi pridobila status družinskega pomočnika, a njeno prošnjo je invalidska komisija Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Novo mesto zavrnila. Nataša se je na odziv seveda pritožila, kar so nam potrdili na brežiškem centru za socialno delo. »Rada bi se zahvalila višji svetovalki na CSD Brežice Mojci Erlah, ki mi je bila v veliko pomoč pri pripravi prošnje in zbiranju vseh potrebnih potrdil, pa tudi za oporo, ki mi jo je vseskozi izkazovala,« je dejala Nataša. »Počutim se zapostavljeno, država mi je, kot kaže, obrnila hrbet in iskreno ne vem, kako naprej. Ne gre mi za denar, tudi na centru za socialno delo sem dejala, da se odpovedujem kakršnimkoli finančnim ugodnostim, ki izhajajo iz pridobitve statusa družinskega pomočnika. Želela bi si le možnosti, da čim več časa preživim s svojim sinom, da ga lahko tedensko peljem v glasbeno šolo in na nogomet, ob katerem neizmerno uživa,« je povedala vidno razočarana Nataša.
Samirjev oče je polno zaposlen, tako da Nataša in Samir ne čutita pomanjkanja.
Z vprašanjem, kdo lahko zaprosi za status družinskega pomočnika, smo se obrnili na pristojno ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Kot so nam sporočili z ministrstva, ima v skladu z zakonom o socialnem varstvu (18.a člen) pravico do izbire družinskega pomočnika invalidna oseba, za katero je pred uveljavljanjem pravice do družinskega pomočnika skrbel eden od staršev, ki je invalid po zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb in potrebuje pomoč za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, ali oseba, za katero komisija za priznanje pravice do izbire družinskega pomočnika ugotovi, da gre za osebo s težko motnjo v duševnem razvoju, ki potrebuje pomoč pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb, ali težko gibalno ovirano osebo, ki potrebuje pomoč pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb. Obenem so dodali, da o pravici do izbire družinskega pomočnika odloča invalidska komisija zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Na prošnjo za komentar Natašinega primera so nam z ministrstva sporočili, da zadeve ne morejo komentirati, da pa so januarja letos obravnavali njeno pritožbo ter jo odstopili invalidski komisiji II. stopnje. Vse lepo in prav, a dejstvo je, da se je družba in predvsem država znašla v globoki krizi, in pri tem vedno najkrajšo potegnejo nič krivi državljani, ki vse življenje plačujejo davke v upanju, da bo država, ko bodo pomoč potrebovali, zanje poskrbela, a temu na žalost ni tako. Izgublja se solidarnost, sočutje do človeka, kar nam vsak dan nakazuje, da smo na poti preobrazbe iz solidarne družbe v družbo individualizma in preživetja po lastnih zmožnostih.
