Država Natašo in njenega sina pušča na cedilu

Nataša (37) iz okolice Brežic ima otroka s posebnimi potrebami. Njenemu sinu Samirju so ob rojstvu diagnosticirali trisomijo 21 oziroma Downov sindrom.

Kljub pred kratkim dopolnjenim 18 letom Samir potrebuje dnevno skrb in nadzor, kar dokazujejo izvedeniška mnenja, zato se je Nataša odločila zaprositi za status družinskega pomočnika. Toda njeno prošnjo so na prvi stopnji zavrnili.

Vsak starš za svojega otroka želi le najboljše, predvsem pa, da bi bil zdrav ter da bi odraščal v varnem in ljubečem okolju. »Nosečnost je vseh devet mesecev potekala povsem normalno, a že takoj ob rojstvu so mi zdravniki dejali, da z mojim sinkom nekaj ni v redu. Dva dni pozneje je sledil šok. Zdravniki so mi predstavili diagnozo, trisomijo 21 ali Downov sindrom. Nikoli si nisem mislila, da se lahko to tudi meni pripeti, a se mi je,« je svojo pripoved začela Nataša. Vzrok Downovega sindroma ni znan. Znaki so vidni že pri novorojenčkih, z naprednimi testi pa jih je mogočne zaznati celo pri nerojenih otrocih. Ljudje z Downovim sindromom so lahko normalno inteligentni ali pa imajo, tako kot Samir, težje motnje v duševnem razvoju. »Mož ima svoj s. p. in je veliko na poti, po cele dneve je na terenu, tako da nam nič ne manjka in smo finančno preskrbljeni; prav zato sem se v začetku lanske jeseni odločila, da zaprosim za status družinskega pomočnika, saj Samir potrebuje konstantno usmerjanje, pozornost in spodbude. V vsakodnevnem funkcioniranju in skrbi zase namreč ni samostojen, kar je potrdila tudi psihologinja zdravstvenega doma Krško,« je pojasnila Nataša in nam pri tem pokazala psihološko poročilo, ki njene besede dokazuje.

»Samir v svojem vsakodnevnem funkcioniranju in skrbi zase ni samostojen in potrebuje konstantno usmerjanje, pozornost in spodbude.« Alenka Kunej, spec. klin. psihologije v ZD Krško

Samir danes obiskuje Osnovno šolo dr. Mihajla Rostoharja v sosednjem Krškem, kjer se odlično počuti. »Samirju je v šoli izredno lepo, prav tako gre pohvala vsem učiteljicam, ki zanj skrbijo, saj so res enkratne in se trudijo, da je otrokom v šoli lepo." A tu se pojavi težava. Nataša je zaposlena v podjetju Athos Elektrosistemi iz Kostanjevice ob Krki. »Zdaj, ko je sin postal polnoleten, nisem več upravičena do skrajšanega delovnega časa in bi morala en teden delati dopoldne in en teden popoldne; a če delam popoldne, ne morem sama poskrbeti za Samirja. Je že tako, da večkrat na pomoč priskočijo moji starši, ki živijo v Krškem, toda ne morem jim naprtiti dodatnih skrbi. Samir je moj sin in moja naloga je, da zanj poskrbim po svojih najboljših močeh. Zato sem pred časom na našega direktorja naslovila prošnjo, da bi tudi po sinovem 18. rojstnem dnevu delala le v dopoldanski izmeni, ki traja od šestih zjutraj do dveh popoldne, a dobila sem le kratek odgovor, da se moji prošnji ne ugodi,« je razočarano povedala Nataša.

Po zakonu o starševskem varstvu in družinskih prejemkih je namreč starš invalidnega otroka upravičen do skrajšanega delovnega časa, vse dokler otrok ne dopolni 18 let, kar je zadnjih pet let Nataša tudi izkoristila. Seveda smo se za pojasnilo, zakaj so brez obrazložitve zavrnili Natašino vlogo, obrnili na podjetje, v katerem je zaposlena, od koder so nam odgovorili, da je delo v njihovem podjetju organizirano v dveh oziroma po potrebi v treh izmenah. »Glede na naravo proizvodnega dela, ki poteka na linijah s konstantnim številom delavcev, je treba zagotavljati stalno in enako število delavcev v obeh izmenah, zato delodajalec ne razpolaga z delovnim mestom, kjer bi bilo delo mogoče opravljati v samo dopoldanski izmeni,« so še sporočili iz podjetja Athos Elektrosistemi.

spletne-prevare, splet, varnost-na-spletu, uzivajmo-pametno, telekom-slovenije

Njena.si

Bi plačali 5000 € za 'odklenitev' bančnega računa?

»Počutim se zapostavljeno, država mi je, kot kaže, obrnila hrbet in iskreno ne vem, kako naprej.« Nataša Čosić

Vsekakor bi Nataši pri vsem tem pomagal status družinskega pomočnika, s čimer bi bila upravičena tudi do skrajšanega delovnega časa in bi tako lahko več časa preživela s Samirjem. Ko je Samir konec lanskega leta dopolnil 18 let, se je Nataša obrnila na Center za socialno delo Brežice, da bi pridobila status družinskega pomočnika, a njeno prošnjo je invalidska komisija Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Novo mesto zavrnila. Nataša se je na odziv seveda pritožila, kar so nam potrdili na brežiškem centru za socialno delo. »Rada bi se zahvalila višji svetovalki na CSD Brežice Mojci Erlah, ki mi je bila v veliko pomoč pri pripravi prošnje in zbiranju vseh potrebnih potrdil, pa tudi za oporo, ki mi jo je vseskozi izkazovala,« je dejala Nataša. »Počutim se zapostavljeno, država mi je, kot kaže, obrnila hrbet in iskreno ne vem, kako naprej. Ne gre mi za denar, tudi na centru za socialno delo sem dejala, da se odpovedujem kakršnimkoli finančnim ugodnostim, ki izhajajo iz pridobitve statusa družinskega pomočnika. Želela bi si le možnosti, da čim več časa preživim s svojim sinom, da ga lahko tedensko peljem v glasbeno šolo in na nogomet, ob katerem neizmerno uživa,« je povedala vidno razočarana Nataša.

Samirjev oče je polno zaposlen, tako da Nataša in Samir ne čutita pomanjkanja.

Z vprašanjem, kdo lahko zaprosi za status družinskega pomočnika, smo se obrnili na pristojno ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Kot so nam sporočili z ministrstva, ima v skladu z zakonom o socialnem varstvu (18.a člen) pravico do izbire družinskega pomočnika invalidna oseba, za katero je pred uveljavljanjem pravice do družinskega pomočnika skrbel eden od staršev, ki je invalid po zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb in potrebuje pomoč za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, ali oseba, za katero komisija za priznanje pravice do izbire družinskega pomočnika ugotovi, da gre za osebo s težko motnjo v duševnem razvoju, ki potrebuje pomoč pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb, ali težko gibalno ovirano osebo, ki potrebuje pomoč pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb. Obenem so dodali, da o pravici do izbire družinskega pomočnika odloča invalidska komisija zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Na prošnjo za komentar Natašinega primera so nam z ministrstva sporočili, da zadeve ne morejo komentirati, da pa so januarja letos obravnavali njeno pritožbo ter jo odstopili invalidski komisiji II. stopnje. Vse lepo in prav, a dejstvo je, da se je družba in predvsem država znašla v globoki krizi, in pri tem vedno najkrajšo potegnejo nič krivi državljani, ki vse življenje plačujejo davke v upanju, da bo država, ko bodo pomoč potrebovali, zanje poskrbela, a temu na žalost ni tako. Izgublja se solidarnost, sočutje do človeka, kar nam vsak dan nakazuje, da smo na poti preobrazbe iz solidarne družbe v družbo individualizma in preživetja po lastnih zmožnostih.