Za naše prvo skupno druženje sem to podobo izbral, ker nudi odlično ozadje celi seriji dogodkov zadnjega obdobja. Žal je namreč popolno nasprotje običajnemu čustvenemu stanju prebivalca naše dežele, kadar se odziva na aktualno družbeno dogajanje. Strah in krivda dajeta glavni poudarek naši zakrčenosti, občasno sicer lahko izbruhneta v napadih nekontrolirane jeze in samoobtoževanja, na splošno pa nas trdno prežemata in ustavljata prav ti dve čustvi. Nemočno prestrašen in poln krivde povprečni rezident Slovenije končuje zadnji teden. Podobno kot prejšnjega. In še enega nazaj.
Kaj je tukaj narobe? Kje se je izgubil odločni naboj v nas, da svoje realnosti nismo zmožni spreminjati, temveč se zgolj prepuščamo? Podrobni odgovori bi verjetno presegli obseg te kolumne, zato le preblisk – navajeni lastne nemoči smo ujeti v začarani krog nedelovanja. In zato tako neznosno pasivni.
Med dnevnimi novicami nisem zasledil nobenega globljega komentarja zadnjih dogodkov na CSD Radovljica, ki že počasi tonejo v pozabo. Dopuščam seveda možnost, da sem kaj spregledal ali preslišal. Z naslovnic tak prispevek prav gotovo ni kričal. Suhoparna informacija je sporočala, da je direktorica odstopila zaradi hujših strokovnih napak pri odvzemu dveh otrok, in nič kaj dosti več. Napake je odkril socialni inšpektor. V odsotnosti bolj poglobljene analize dogodkov mimo nizanja golih dejstev opozarjam na vsaj dva vidika. Domnevno strokovno usposobljeni kader na tako občutljivem področju – začasen poseg v roditeljsko pravico vsekakor to je – dela strokovne napake, o čemer nihče trenutne ministrice za ta resor ne povpraša o sistemskih ukrepih, ki jih ima na zalogi zaradi takšnega stanja. Bi pri položaju, ko slovenski kirurgi ne bi znali operirati in bi počeli strokovne napake, bili tudi tako tiho? Po odstopu je namreč vse potihnilo, kot da se ni nič zgodilo. Zelo tipično! Spraševanje v tej smeri bi razkrilo veliko razsežnejšo nestrokovnost družinske politike in postopkov v Sloveniji, kar pa v teh časih ni v interesu kaljenja že tako porušenega socialnega miru. Zato smo o tem raje tiho in čakamo na naslednji primer.
Drugi vidik pa odkriva dejstvo, da se tudi v teh primerih ne bi zgodilo nič, če se ne bi konkretna družina tako zelo sama angažirala. Noben redni nadzor ni razkril nepravilnosti, noben sistem državne kontrole sam po sebi. Člani družine so imeli dovolj energije, pripravljenosti in tudi poguma, da so vse skupaj zagnali sami ob pomoči odvetnika. Bili so trmasti in imeli so cilj. V tej točki, ki nikakor ni dokončna, jim je uspelo dokazati svoj prav. To nam seveda daje zgled tudi drugje. Koliko prestrašenih in krivde polnih ljudi se ne zmore lotiti nečesa, kar omogoča, da dejanske strokovne napake postanejo življenjsko dejstvo in se jih nikoli ne odpravi.
Grem iskat po internetu tisto fotografijo Urške, mogoče bi jih lahko delili brez recepta.
*Kolumna izraža stališča avtorja in ne uredništva časopisa Svet24.
