Na četrtem mestu (lani na tretjem) sta zakonca Iza in Samo Login z zabavnimi mobilnimi aplikacijami, peti pa je novinec, še ne štiridesetletni Zrečan Zoltan Varga, ki se je prebil med vodilne menedžerje v petem največjem svetovnem hedge skladu. Smo ponosni? Najbrž, sodeč po odzivu medijev. Smo ponosni tudi na to, da je skupna vrednost premoženja stotih najbogatejših Slovencev kljub recesiji večja za dobrih štirinajst odstotkov? In ponosni, da obenem v Sloveniji potrebuje različno pomoč že 744.000 ljudi, torej kar tretjina prebivalstva?
Kako pomembne so lestvice najbogatejših, koga zanimajo in zakaj ter kaj nam sporočajo, da jih prebere domala vsak? Gre za zavist manj »srečnih«, bolje rečeno manj premožnih, ali za srkanje znanja, iskanje čarobne paličice, s katero bi si večina ljudstva po vzgledu bogatih pričarala dobro materialno življenje? Ali najbogatejši dovoljujejo objave, ker želijo sporočiti, kako obogateti, kako oplemenititi denar in poleg tega zaposlovati ljudi ter tako delovati v skupno dobro? Se naklade medijev, recimo Forbsa in našega Managerja, ob objavi lestvic povečajo in kakšen je namen objave tovrstnih podatkov? Moč, prestiž, pomembnost, vpliv? Težko verjetno, da gre za srkanje znanja in učenja, saj ne poznamo ozadja zgodb bogatašev, ne poznamo njihovih osebnih zgodb iz otroštva in ne poznamo kolateralne škode, ki je v družinah nastala med vzpenjanjem v klub bogatašev.
Če bi bilo drugače, če bi bilo bogastvo smerokaz za pot v skupno dobro, bi bilo ob dvakrat večjem bogastvu, kot ga je bilo pred trinajstimi leti na svetu, vsaj dvakrat manj revnih. A je ravno nasprotno!
Zakaj torej objavljati lestvice najbogatejših? Vita Cajnko Javornik, odgovorna urednica revije Manager, ki vsako leto objavlja lestvico stotih najbogatejših, meni, da so bili mediji do nekdanjih bogatašev dovolj kritični. »O Zidarju smo kar kritično pisali, kako je prevzel SCT. Pa o Rigelniku in Šrotu, na primer, ki se je na lestvici pojavil leta 2008 ali 2009 v obliki slamnate lastnice Danijele Raković. O Binetu Kordežu – ta je sicer kazniva dejanja, zaradi katerih je zdaj obsojen, zagrešil šele potem, ko je ugotovil, da kreditov, s katerimi je prevzel Merkur, ne bo mogoče odplačati.« No, na lestvici ni več Jankovića, pa lastnika Sportine Bajrovića, nekaj bogatašev, ki jih preiskujejo organi pregona ali so celo obsojeni, pa je na njej še vedno: Igor Lah, prvi obsojeni privatizacijski mogotec, je na šestem mestu lestvice najbogatejših, na 22. mestu je Franc Riemer (posojilo naj bi zavaroval z domnevno umetniško sliko), na 35. Dari Južna – zaradi zlorabe položaja in pranja denarja mora plačati več kot milijon kazni. A slabe luči na bogataše ne mečejo le tajkuni, lobiji, poslovneži, ki bi jim mirno lahko rekli vsaj lumpi, in kar je še podobnih profilov ljudi, povezanih tudi s politiki, ki krojijo življenje državljanov. Kaj dosti ne pomaga niti to, da večine tajkunov ni več na lestvici in da so nekateri pristali v priporu – tudi Tomaž Lovše, ki je s petega mesta pred tremi leti in trinajstega mesta na lanski lestvici zdrsnil avgusta v pripor. Se je komu zameril, saj je vendarle malo verjetno, da odgovorni organi leta niso vedeli, kaj se dogaja? »Na žalost je res tako, da se pri nas nihče – niti pravosodje – ne dotakne ljudi, dokler jim gre dobro, tudi če je javna skrivnost, da delajo nekaj nezakonitega ali nemoralnega,« pravi Cajnkova. »Zamisliti bi se morali nad tem, da so tajkuni, ki so delovali nezakonito, prišli na sodišče šele potem, ko jih je že potolkla kriza.« Toda na lestvici so bili: kaj nam torej pomaga lestvica najbogatejših Slovencev, če ne obstaja sito, ker niti ne more obstajati? »Vseeno bi o lestvici lahko rekla, da se zadnja leta 'čisti'. Razmerje na njej se izboljšuje v korist normalnih podjetnikov. Verjetno ravno zato, ker ti niso hodili po robu in čez rob, navajeni so delati in so zato krizo dočakali v primerni kondiciji. Lestvice delajo po vsem svetu, ker so zanimive, mislim pa, da so tudi koristne. Tudi zaradi takih vprašanj, ki jih postavljate vi. Taki pregledi postavljajo stvari v pravo luč.« Le upamo lahko, da je tako.
