Na vrhuncu svoje plavalne kariere je zbolel za težko obliko raka. Diagnozo so mu postavili na njegov 18. rojstni dan. Vendar je Tomaž borec, ki se ne preda zlahka. In tudi v bitki z boleznijo se ni predal, še več, dobil jo je z velikim naskokom. Z njim smo se pogovarjali ob izdaji njegovega knjižnega prvenca Drugi jaz.
Kako si se pri 18 letih soočil z dejstvom, da je tvoja glavna skrb po novem zdravje?
Takšne novice prav vsakega potisnejo na nekakšen rob lastnega bivanja. Zagotovo ni bilo lahko. Moram priznati, da je bilo kar bizarno. Ko v nekem trenutku ugotoviš, da tvoje življenje visi na nitki, stvari obstanejo v času. Misli švigajo na vse strani in vse, kar si takrat želiš, je, da bi se prebudil iz more. Če se vrnem nazaj in razmislim, kaj se mi je v tistem danem trenutku pletlo po glavi, lahko ugotovim, da je v meni prevladovala velika zmešnjava.
»Bilo je težko, ko sem izgubil tisto, kar sem rad počel.«
Imel sem nešteto resnih in malo manj resnih vprašanj: kaj sem dosegel v življenju; kaj bi rad dosegel v življenju; ali je življenje res tako kruto; če se pozdravim, kaj bom po tem in kaj bo, če zapustim ta svet; kaj bo z mojo športno kariero itn. Veliko vprašanj sem si zastavil tisto noč. Soočen z dejstvom, da je moj obstoj pravzaprav odvisen od mene samega, sem hitro ugotovil zame najboljšo rešitev. Ko prebrodim to stvar in živim naprej, vem, da lahko dosežem, kar si želim v svojem 'novem' življenju. Pravzaprav je volja do življenja in pripravljenost na neustrašen boj tisto najpomembnejše.
Je bilo težje sprejeti dejstvo, da si zbolel, ali pozneje to, da se boš moral zaradi bolezni odpovedati profesionalni športni karieri?
Težko je presoditi, kaj je bilo težje. Dejstvo je, da sem imel med zdravljenjem pred seboj samo en cilj in se nisem oziral na nobeno prepreko, ki bi stala na tej poti. Ko je bilo vsega konec, sem bil z dejstvom, da je šport nekaj, kar ne bo več prisotno v mojem življenju, skoraj popolnoma sprijaznjen. Seveda pa pridejo trenutki, ko razmišljaš za nazaj in si želiš, da bi bile stvari drugačne, ampak to pozneje zaplava v pozabo. Človek je zelo prilagodljivo bitje!
Kaj ti je v življenju nadomestilo šport?
Bilo je težko, ko sem izgubil tisto, kar sem rad počel, a so stvari, ki so nato napolnile moje življenje, prav tako velike in mogočne kot tiste, ki so mi bile odvzete. Sem pa zelo hvaležen za vseh enajst let, ki sem jih preživel v bazenih, na igriščih in v telovadnicah, kajti to mi je zelo pomagalo pri borbi in tudi sedaj. Kar nekaj stvari je med tem časom zamotilo moje misli o športu – izbira študija in nato učenje, veliko sem se posvečal glasbi in zdaj se posvečam pisateljevanju.
Kako je bolezen spremenila tvoj pogled nase, na svet?
Težko je reči, da me je spremenila, ker sem bil še dokaj mlad in takrat pravzaprav sploh ne veš veliko o življenju. Zase lahko rečem to, da sem se samo še bolj utrdil. Po taki preizkušnji postaneš trdoživ in so ti nekatere malenkosti pač nepomembne. Vedno sem bil nasmejan, vesel in razigran in to nikdar ni ugasnilo v meni. Mogoče je edina razlika ta, da sem zdaj veliko odločnejši kot prej.
So se ti zaradi tega spremenile življenjske prioritete?
Zagotovo spoznaš, da so nekatere stvari manj pomembne kot druge, in si na tak način tudi urejaš življenje. Vse prevečkrat dopuščamo, da nam nekatere nepomembne stvari rušijo prave prioritete … biti zdrav, ljubiti, se obkrožati s pozitivnimi ljudmi in odmakniti negativne, vedno misliti dobro … Na takšne 'malenkosti' pozabljamo vsakodnevno. Moja največja vrednota je biti vesel, veder, nasmejan in ljubezniv, kajti samo tako se počutim živega!
»Moja prioriteta je biti vesel, veder, nasmejan in ljubezniv, kajti samo tako se počutim živega!«
Pred kratkim si izdal knjižni prvenec z naslovom Drugi jaz. Kdaj si odkril svoj talent za pisanje?
Nikdar sploh nisem verjel ali vedel, da sem nadarjen za pisanje. V šoli pri slovenščini nisem ravno blestel, čeprav sem v nasprotju z jezikoslovjem rad imel književnost. Je pa res, da sem z leti prebral kar nekaj takšnih in drugačnih knjig, ki so me izoblikovale kot pisatelja. Tudi študij zgodovine in teologije je zagotovo pomagal pri iskanju žilice, saj sem ničkolikokrat moral pisati eseje na teme, ki imajo neskončno širino misli.
Čeprav je zgodba povezana s tvojo boleznijo in življenjem, ni avtobiografska. Zakaj ne?
Knjiga nikakor ni avtobiografija, čeprav ima zgodba elemente in dogodke, ki so se dogajali v času po prvi operaciji. Menim namreč, da je zelo težko napisati dobro avtobiografijo (vsaj meni samemu), navsezadnje pa nikdar nisem razmišljal, da bi napisal čisto osebno zgodbo. Ko sem se odločil, da bom napisal knjigo, sem imel v mislih zgodbo, ki bo globoko v sebi nosila sporočilo, pravzaprav manifest mojega razmišljanja o določenih zadevah. Na papir sem želel izliti in oblikovati zgodbo, ki se bo poistovetila z menoj osebno in mojim premišljevanjem. Duhovnost, nezavedno, nadrealnost, resničnost, trpljenje, sreča, ljubezen, življenje … vse to je preveč univerzalno in obsežno, da bi lahko vse zajel v osebni pripovedi.
Bo Drugemu jazu sledilo nadaljevanje?
Če bi mi pred nekaj leti dejali, da bom napisal knjigo in da ta ne bo edina, bi vam rekel, da ste nori. Še sam ne morem verjeti, koliko misli hočem ubesediti in koliko idej vre iz mene. Prav gotovo Drugi jaz ni zadnja napisana knjiga in prav tako ni zaključena zgodba. Tisti, ki so knjigo prebrali ali pa jo še bodo, vedo, o čem govorim. Že konceptualno gledano sem zgodbo sestavljal tako, da bo imela sicer svoj zaključek, a se bo lahko razvijala v naslednja poglavja. Ne vem, kdaj bo nastalo nadaljevanje, ker si želim napisati še kakšno drugačno zgodbo, a sem prepričan, da bodo prsti kmalu spet drseli po tipkovnici in pisali nadaljevanje.
