Romi so bili vedno in povsod in so še dandanes odrinjeni na rob družbe, v kateri živijo. In to do te mere, da se nam zdi normalno, da so Romi praviloma revni in brezposelni, brez ustreznih bivališč in možnosti za izobraževanje in integracijo v lokalno skupnost. Izobrazbena struktura med Romi je izredno nizka, le majhen odstotek jih ima končano osnovno šolo. Zato je velika težava brezposelnost, saj jih večina živi le od državne socialne podpore.
Ob tem je treba poudariti, da romska populacija v Sloveniji ni homogena. Romi pri nas se med seboj razlikujejo, tako po stopnji dosežene izobrazbe kot po pripravljenosti na integracijo v slovensko družbo. Ponekod – predvsem prekmurski Romi – že več generacij govorijo slovensko, njihovi člani so zaposleni, otroke pošiljajo v vrtec in šolo in imajo urejene bivanjske razmere. Drugod pa je ravno nasprotno. Največja težava je z Romi na Dolenjskem in v Beli krajini. A tukaj se je treba vprašati, ali je težava samo pri Romih. Pogledati je treba tudi pripravljenost večinske populacije, da jih sprejme kot sestavni del družbe.
Na tem področju je mogoče od javnih služb do medijev in lokalne skupnosti zaznati diskriminatoren diskurz do Romov. To pomeni, da se s posploševanjem in stereotipizacijo osredotočamo le na negativne značilnosti Romov. Najbolj izraziti stereotipi, ki med večinskim slovenskim prebivalstvom vladajo o Romih, so, da so »Romi povsem drugačni od nas«. Izvajajo kriminalna dejanja, so agresivni in (po svoji) naravi kradejo. So leni in živijo od socialne pomoči države in tako ogrožajo naše interese. O Romih se govori izključno kot o težavi, ki pesti Slovence. Ob takih prispodobah, ki jih ima večinsko prebivalstvo, najbolj trpijo romski otroci, ki niso ničesar krivi.
V Sloveniji poznamo različne načine, kako se država 'trudi' z integracijo romskih otrok v vrtcih. Tako poznamo ločene oddelke, ki so v romskih naseljih, romske oddelke v vrtcih in mešane oddelke slovenskih in romskih otrok. Zadnjih je najmanj. Kot nam je zaupal naš vir iz Bele krajine, se pri integraciji Romov dogaja kup nepravilnosti, ki ne pripomorejo k integraciji romskih otrok, ampak dosegajo ravno nasprotno. Romski otroci so tako že od primarnega nivoja socializacije postavljeni na rob družbe. Kot nam je povedal, imajo določeni vrtci v Beli krajini in na Dolenjskem znotraj vrtca posebne romske oddelke. »Ti romski oddelki so nameščeni v takih prostorih, da je stikov s slovenskimi otroki manj. Dogajalo se je tudi, da so zaradi pomanjkanja prostora romski otroci dobili svoj prostor kar v knjižnici vrtca. Drugo težavo predstavlja dejstvo, da je vodenje teh oddelkov v določenih primerih prepuščeno nestrokovnemu kadru,« dodaja naš vir. V vseh romskih oddelkih je prisotna romska pomočnica, ki je v veliki večini primerov zaposlena preko javnih del. »Če na določen dan v tednu v skupini ni romskih otrok, ta romska pomočnica dela v pralnici ali kuhinji vrtca,« opozarja naš vir.
Drug problem predstavlja strokovnost kadra, ki vodi te oddelke. »V večini primerov, razen nekaterih svetlih izjem, romske oddelke vodijo strokovno neizkušeni vzgojitelji. Nekomu, ki je ravno prišel s fakultete, ne moreš na pleča obesiti tako odgovorne naloge.« Z vprašanji smo se obrnili tudi na pristojno ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. Dobili smo izredno diplomatski odgovor, ki na večino postavljenih vprašanj ni podal konkretnih odgovorov. So pa na ministrstvu poudarili pomen vrtca kot primarne sfere vključevanja romskih otrok v družbo. »Težava se pojavlja, ker ministrstvo ne izvaja potrebnih ukrepov, da se to v praksi uresniči. Vse preveč stvari je prepuščenih lokalnim oblastem, saj so občine ustanoviteljice vrtcev, sami pa niso strokovno usposobljeni, da bi izvajali potrebne ukrepe,« še dodaja naš vir. Z vprašanji smo se obrnili tudi na vrtce na področjih, kjer imajo romske oddelke, a so nam do danes odgovorili le iz metliškega vrtca, kjer so nas prijazno povabili na ogled njihovega romskega oddelka, ki bo z delovanjem začel na začetku oktobra, kar bomo tudi storili.
