Ženski zapor na Igu je ustanova, v kateri vse poteka nadzorovano. Nadzor vodijo pazniki in zaposleni. Ker so mi odvzete številne vloge (predvsem mati in žena) mi je težko in sem prikrajšana za svobodo ter zasebnost.
Pogrešam otroka, zelo. Cilj zaposlenih je vzpostavitev veje, ki je bila porušena s storitvijo kaznivega dejanja, kaznovanje, prevzgoja in kasneje vrnitev v zunanje življenje. Bila sem obsojena na štiri leta zaporne kazni zaradi poslovne goljufije.
Po kosilu, ki ga dobivamo v boksih, nisem ga pojedla, ker se mi je porušil apetit, je po mene prišla paznica, ker sem prejela obisk. Vsa shirana se privlečem po stopnicah navzdol, ko zagledam mamo in sestro. Sedle smo za majhno kvadratno mizo na kateri je bil pogrnjen moder prt. Da je soba za obiske urejena skrbijo zapornice. Pri sosednji mizi je sedela sopripornica in z obrazom v dlaneh je jokala, medtem, ko jo je mož brezizrazno opazoval in preklinjal. Bolj kot sem pogledovala naokoli več družinskih dram sem videla. Prinesli sta mi paket s hrano, katerega lahko sprejmemo samo štirikrat na leto. Obroki, ki jih prejmemo mi niso preveč všeč, morda sem preveč izbirčna. Že od nekdaj sem bila taka. Hrano pripravljajo zapornice, ki so zaposlene v kuhinji kot pomočnice, za jedilnik pa poskrbi gospa Mara, ki je tu zaposlena že več let. Na voljo imamo izključno en meni, ki je različen glede na to, kaj ješ. Vegeterijanski, dietni ali mesni. Nikakor nimamo pet menijev na izbiro, kot je bilo v zadnjem času predstavljeno v medijih. To ne drži. Imamo tri obroke, zajtrk, kosilo in večerjo. Izbira menija je samo ena. Zapornice prejmejo za delo v kuhinji tudi mesečno plačilo, vendar je zaslužek bizaren, a nekoliko višji od tistih, ki delajo v zavodski knjigoveznici. Kuharice so nagrajene z nekaj manj kot sto eurov, medtem, ko tiste v knjigoveznici prejmejo petindvajset eurov na mesec.
Na obisku smo se pogovarjale predvsem o moji prihodnosti in me spodbujali naj bom močna, naj vzdržim. Naj potrpim. Vem a je težko. Nikakor se ne morem sprijazniti s tako visoko zaporno kaznijo. Najbolje se razumem s sestro, že od malih nog. Trdno mi stoji ob strani in nanjo se vedno lahko zanesem. Očeta nimam, pravzaprav je pogrešan. Odraščala sem ob družinski mizi, katere stol očeta je vedno sameval. Moja družina sta bili sestra in mama, ki jo je oče zapustil še preden sva kot dvojčici prijokali na svet. Živel je po svoje. Njegovi obiski so bili redki in vedno nepričakovani. Ob nekajkratnih praznovanjih rojstnega dne, občasnih nedeljskih izletih in v najstniškem obdobju, misleč, da bo umiril mojo vročo kri, ki sem jo mimogrede podedovala po njem. To sem mu že kot majhna deklica večkrat očitala, pa je ob moji iskrenosti in neposrednosti izgubljal živce. Izkazal se je za nesposobneža, ki je pobegnil od odgovornega očetovstva in za to, da danes sem, daroval le svoje seme in mi v življenju podaril žalostno otroštvo. Bolje rečeno, manj kot sem v življenju nanj računala, več sem od njega dobila.
