Deset let kasneje Slovenija aktivno sodeluje v Natovih operacijah, tudi s svojimi vojaki, obljubljenega deleža bruto domačega proizvoda za obrambo pa še ni dosegla.
Politično voljo za članstvo je Slovenija prvič izrazila leta 1994, od leta 1996 pa si je zanj tudi uradno prizadevala. Na povabilo je upala že na vrhu v Madridu 1997, a je doživela razočaranje.
Uradna Ljubljana, ki je bila takrat prepričana, da izpolnjuje vse pogoje za članstvo, je po Madridu zunanjepolitično pozornost od Nata preusmerila k Evropski uniji, s katero so takrat tekla intenzivna pristopna pogajanja. Hkrati se je med Slovenci počasi začela manjšati podpora vstopu v Nato, nasprotniki vključitve pa so postajali vse glasnejši.
V Pragi, ko so v zavezništvo poleg Slovenije povabili še Bolgarijo, Estonijo, Latvijo, Litvo, Romunijo in Slovaško, je bila odločitev o širitvi po mnenju analitikov predvsem posledica terorističnih napadov na ZDA 11. septembra 2001 in pritiska administracije takratnega ameriškega predsednika Georgea Busha.
Čeprav se je pred vrhom v Pragi Slovenija med drugim soočala s kritikami na račun nizke podpore članstvu v zvezi Nato v javnosti, so volivci na referendumu marca 2003 vstop v zavezništvo podprli z okoli 66 odstotki glasov.
Danes država aktivno sodeluje v mednarodnih operacijah in misijah zavezništva. Slovenska vojska je trenutno v največji meri prisotna v operacijah na Kosovu in v Afganistanu.
Kar zadeva obrambni proračun, ta trenutno znaša 1,16 odstotka bruto domačega proizvoda, čeprav je na vrhu v Pragi Slovenija obljubila, da bo že v letu 2008 namenila dva odstotka. A po zatrdilih obrambnega ministra Aleša Hojsa zaveznice razumejo, da Slovenija v krizi zamuja z izpolnjevanjem zavez.
