Kot direktorica najbolj popularnega gledališča se Aličeva trudi, da ves čas navdušujejo gledalce. V letošnjem poletju so zato na odru Špas teatra ponudili kar tri nove predstave – Mala terasa z Gorko Berden, Jašo Jamnikom in Evo Boto, Večno samska s Tino Gorenjak in Arnejem Ivkovičem in Ženska – ljubezni, izgube, obleke s priznanimi igralkami.
Najuspešnejša gledališka direktorica in producentka Urška Alič si je vzela čas za nas in iskreno spregovorila o tem, kako težko je te dni voditi gledališče in zakaj so skoraj na robu preživetja.
Špas teater je edino komercialno gledališče v Sloveniji, ki se financira izključno iz prodaje vstopnic. Verjetno je to v teh časih nekaj precej stresnega in zahtevnega?
Naša gledališka pravljica se je končala marca lani, ko so nas zaprli in smo bili zaradi tega praktično 14 mesecev brez prihodkov, hkrati pa nimamo nobene državne podpore in smo na robu preživetja ...
Vrata gledališča ste odprli spet maja letos in se odpovedali poletnemu dopustu, da imate delovno poletje?
Ja, in tega smo se lotili z veliko vnemo ter se lotili dela. Prvič po dolgih letih imamo delovno poletje, kar je ravno obratno kot prejšnja leta, ko smo imeli po desetih mesecih trdega dela in številnih predstav prosto poletje. Ravno zato smo letos začeli prvi poletni festival Špasno poletje, ki združuje niz večerov z zabavnim kulturnim programom, ki so jih ljudje že močno pogrešali. Več kot štiri mesece smo načrtovali letošnje poletje, ki je zares pestro. Špasne predstave so že in bodo še naprej nasmejale in razveseljevale ljudi po vsej Sloveniji, saj se naša karavana zabave seli od Ljubljane do Kranjske Gore, od Celja do Brežic ... Na kar 17 lokacijah po Sloveniji.
Ne bom lagala; pričakovali smo velik odziv gledalcev, in da bo zasedenost predstav taka, kot je bila pred korono. Ampak nas je negativno presenetil ukrep PCT, zato so zdaj prizorišča v povprečju četrtinsko zasedena. Torej je imela ista predstava pred korono 97-odstotno zasedenost dvorane, danes pa samo 25-odstotno, kar pomeni, da je nekaj hudo narobe.
Kako so ljudje sprejeli pogoje PCT v gledališču? Zagotovo imate podatke s terena?
Sama že dva meseca dvigujem blagajniški telefon in sem z gledalci v neposrednem stiku iz dneva v dan. Ljudje so predvsem zgroženi, da se jih legitimira na vhodu, in veliko jih pravi, da ne želijo in ne bodo hodili na prireditve, dokler bo pogoj PCT. Seveda jim tudi ni jasno, kako je lahko pogoj PCT na odprtem, kjer so sedeži in ljudje niso v neposrednem stiku eden z drugim. Naredili smo tudi anketo med ljudmi, za katere dogodke bi naredili izjemo in prišli kljub pogoju PCT. Velika večina jih je odgovorila, da za enkratne dogodke. Na primer na kaj večjega in enkratnega, kot so dogodki na Festivalu Ljubljana.
Kaj to pomeni za trenutno prodajo vstopnic?
Kot sem že omenila, naše predstave so 25-odstotno zasedene. V Špasnem poletju se res trudimo in trdo delamo, a se je že zgodilo, da smo zaradi celotne situacije za kakšno predstavo prodali samo štiri vstopnice. To je pokazatelj, da je PCT-pogoj velika ovira za normalno delo. Trudimo se po najboljših močeh, obiskovalcev pa ni. Naj povem, da se s tem problemom ne soočamo samo mi, ampak je podobno stanje na vseh prireditvah po Sloveniji. Mogoče je edina razlika, da sama to javno in neposredno povem. V vseh letih delovanja smo dokazali, da znamo dobro delati, in se dokazali na vseh področjih, zato ne vidim razloga, zakaj bi skrivala, da se soočamo s težavami, za katere nismo odgovorni sami. Ne boste verjeli, tudi brezplačne prireditve niso polno zasedene! To je nekaj, kar si leto in pol nihče od nas ni znal predstavljati.
Torej predlagate ukinitev PCT-pogojev?
To ni stvar, o kateri bi odločala jaz. Dejstvo je, da je zdravje na prvem mestu, in absolutno podpiram, da se ljudje pri nas počutijo varne, za kar skrbi pogoj PCT. Prav zaradi tega mislim, da ne bi smelo biti vse breme na storitveni dejavnosti, saj smo enostavno odvisni od prodaje. Država bi morala poskrbeti, da se upad dohodka nadomesti iz državnih sredstev. Naj poudarim, da nikoli v 23 letih nisem bila odvisna od državne ali kakšne druge pomoči. In tudi zdaj si želimo samo delati in sami zaslužiti, kot smo to počeli do lani. V trenutni situaciji pa vidimo, da to ne bo mogoče. V tem trenutku pogoj PCT s strani države ne velja za ukrep, zaradi katerega bi bili upravičeni do kakršnekoli pomoči. V resnici je ravno obratno, saj imamo prav zato več kot 70-odstotni upad dohodkov, po vseh medijih pa slišimo, da se slabo godi tudi gostinski dejavnosti.
Trenutno stanje bi lahko torej primerjali s Sizifovim delom, kajne?
Ja, zase lahko to rečem, saj se financiramo izključno iz prodaje vstopnic. So pa tu gledališča, ki so financirana s strani države in imajo pokrite plače za zaposlene, stroške in tako dalje. Tudi če imajo taka gledališča eno četrtino dvorane polne, jih tako stanje ne prizadene. Mi pa vse pokrivamo samo s prodajo kart, in tudi najem dvorane je treba plačati, ne glede na to, ali je na koncu polna ali skoraj prazna. Potem so tu še honorarji nastopajočih, oglasi in stroške bi še lahko naštevala ...
Kaj pa novi boni, ki se lahko porabijo tudi za kulturo?
Želimo si, da bi čim več ljudi kljub vsem oviram prišlo v Špas teater, in hkrati da bi se čim več ljudi odločilo bon porabiti pri nas. Če bo šlo tako naprej, bomo morali po 23 letih Špas teater žal zapreti. Leto in pol smo se res trudili, da bi se obdržali na površju in bi lahko delali, ampak ob tako slabem obisku in brez državne pomoči bomo morali zapreti vrata gledališča. Smo pa ves čas pozitivno naravnani, začeli smo s tremi novimi predstavami in tisti, ki so jih že videli, so bili izjemno navdušeni. Upam, da je trenutno stanje res samo trenutno in da se bodo stvari obrnile na bolje tudi za nas.
