Ruski projekt: »Pripravljam predstavo Larina pesem ali Ujetnica časa, ki govori o resnični ljubezni med Borisom Pasternakom in Olgo Ivinsko, ki je botrovala zgodbi, ki je opisana v romanu Doktor Živago. Zakopala sem se v to čudovito ljubezensko zgodbo, igrala bom Olgo, zraven pela ruske pesmi, z mano bodo tudi štirje glasbeniki. Premiera je bila že trikrat prestavljena, upam, da bo oktobra pa res.«
Letom ne dajete večjega pomena?
Ne, razen ko se začnejo kakšne zdravstvene težavice, kar je normalno. Veliko si jih pridelamo tudi sami, a to je življenje, treba se ga je naučiti balansirati, premagovati stres, da bi čim bolj kvalitetno zaživeli. Najpomembnejše je, koliko človek ohranja otroka v sebi, se veseli življenja, se ne prepušča dolgčasu … Vsak nov dan in novo obdobje je lahko nekaj posebnega, ti da nove izkušnje, izzive in preizkušnje, ob katerih lahko rasteš. Jaz bi rada še toliko doživela, kam vse še šla, se mi zdi, da mi je ostalo še premalo let! Imam veliko življenjske energije – verjetno podedovane, za kar se moram zahvaliti prednikom – in sem zaljubljena v življenje, kar ohranja moj duh mladosten in me drži pokonci.
Nekoč ste dejali, da si vsako desetletje zadate neko nalogo. Kakšna je za peto desetletje?
Da osebnostno napredujem, poskušam obvladovati stres, se izogibam ljudi, ob katerih se ne počutim dobro; da bi vse moje delo prihajalo iz dobrih občutkov – kolikor je minus biti svobodnjak, je vsaj ta plus, da lahko izbiram sodelavce; da ne bi dovolila, da bi mi kdo črpal energijo ali negativno deloval name; da bi rešila stanovanjski problem, ker nimam nič svojega, napačne poteze v življenju so pripeljale do tega, da se nisem pravočasno odločila. Predvsem pa delati, delati in čim več delati, kar me napolnjuje, tudi če je naporno.
Radi poveste, da je ples vaš ventil za telo in dušo. Boste ob obletnici kaj zaplesali?
Ves čas hodim s skupino prijateljic na solo latino. To je takšna sprostitev! Če bom praznovala – zdaj bolj na hitro, ker imam še veliko dela, kaj večjega pa morda avgusta –, bomo imeli zabavo, na kateri bomo prepevali in plesali.
Kaj ste si zaželeli za darilo?
V bistvu sem si ga že kupila: nov avto. Imela sem 16 let starega peugeota in je bil že malo v sramoto, in sem si rekla, da se za petdeset že spodobi, da si kupim novega. Če si ga pa zdaj nisem zaslužila ... Imam zdaj lepo rdečo mazdo, štiri leta staro, ime ji je Karmela (po pesmi, ki jo izvajam na svojih koncertih). Prav zaljubila sem se vanjo. Morda je to kriza srednjih let, ker prej nikoli nisem padala na avte. (smeh) Je funkcionalna, varna in udobna, kar je zame zelo pomembno, saj sem veliko na cesti. In v prtljažniku ima dovolj prostora za kitare mojih glasbenikov, to je bil pogoj. Prijateljem sem že dejala, naj mi letos ne kupujejo daril, ker bom zbirala za Karmelo. (smeh) Tako pač je: včasih sem veliko pomagala drugim, zdaj pa jaz potrebujem pomoč, ker je situacija taka. Že več kot leto dni ne moremo normalno delati, nemogoče je kaj dati na stran.
Kaj vas je naučilo koronaleto?
Potrdilo se mi je ogromno stvari, ki sem jih že prej čutila. Verjetno se bo čudno slišalo, ampak bila sem hvaležna za zaustavitev. Najprej smo bili vsi zbegani, šok, umetnik pač mora biti na odru, a potem sem to vzela kot nekaj dobrega: nisem bila v stresu, popravila sem si zdravje. Pred tremi leti sem namreč izgorela, in ko se je začela korona, še nisem bila čisto v redu, torej sem se med korono lahko pozdravila, ker sem bila doma in sem se lahko spočila, se umirila, zazrla vase, se ozrla okoli sebe in ugotovila, kaj vse zamujam, kako sem vpeta v delo, nimam časa za nič, niti za druge. Lahko sem razmišljala, ali je pehanje za vedno več res potrebno. Je, a ne toliko, ne na račun zdravja, družine, sebe. To obdobje mi je dalo veliko misliti in me ustavilo. Pustimo zdaj finančno plat, verjela sem, da se bo vse rešilo, samo ne smem delati panike. Verjamem, da kar daješ, se vrača, verjamem v zakon privlačnosti, da ne smeš izgubiti energije in moraš verjeti, da vedno pride telefonski klic, ki vse reši. In tako se je tudi zgodilo, dobila sem vabilo na snemanje.
Zaupate vesolju?
Ja, nisem kak »šubidu«, a nekaj duhovnega je, nismo samo fizis, ampak tudi psiha. Neke sile so, nekateri jim pravijo bog, jaz recimo vesolje, a vse kreiramo sami. Kot pravijo: pomagaj si sam in bog ti bo pomagal. Težko priznanje samemu sebi, a to je res: kakršne vibracije oddajamo, takšne prejemamo. Zakon privlačnosti res deluje. Energije obstajajo in nam krojijo življenje, zato je zelo pomembno, kako jih usmerjamo in kaj naredimo sami s sabo. Fenomenalna je misel: pazi, kaj misliš, saj misli postanejo besede in besede postanejo dejanja, dejanja postanejo tvoj značaj, ta pa postane tvoja usoda. Torej pazi, kaj misliš.
Ko omenjate misli: kaj okupira vaše?
Joj, razmere v državi, seveda. Menim, da je zelo hudo. Čutim velik cmok v želodcu. Tega si nismo zaslužili. Da se nas zmerja s svinjami, drhaljo, brezdelneži, teroristi, zombiji, če z vso ustavno pravico mirno in kulturno izražamo svoje nestrinjanje? Te svinje jih hranimo, od kod si jemljejo pravico tako žaliti roke, ki jih tudi hranijo? Kako je sploh možna taka retorika? Kot državljani bomo morali nekaj narediti, saj so to ljudje, ki upravljajo državo in naša življenja, in pridobljene pravice je treba braniti, se zanje boriti. Stephane Hessel, ki je bil med drugim velik borec za človekove pravice, je dejal, da je to, kar se nam dogaja pod kapitalizmom, primerljivo s fašizmom in da se moramo proti temu boriti kot proti fašizmu. To je celo naša dolžnost. V takih situacijah so najbolj krivi tisti, ki ne naredijo nič. Ženske so si, recimo, skozi zgodovino priborile pravice, zdaj pa bo v 21. stoletju prišel nekdo in nam vse te pravice pobral. Pravico do svojega telesa in vseh odločitev glede tega. Kam gremo? Če gremo naprej, potem pojdimo tudi v glavi, ne pa spet – »ženske za štedilnik«. Nobena priborjena pravica ni samoumevna, kot vidimo.
Kaj pa kultura?
Res me boli, ko vidim ta genocid nad kulturo. Kultura je del naše identitete, in če se bomo svetu predstavljali s takšno kulturo, kot jo zdaj vidijo oblastniki, lahko kar zapremo trgovino, najbolje, da se razprodamo do konca, začnemo govoriti drug jezik in ostanemo samo še bled spomin na slovenstvo.
Mislite, da se bo stanje kdaj izboljšalo?
Ne vem. Sem večni optimist, a imam slab občutek. Kultura bo vedno preživela, a morda se vračajo časi, ko bomo kulturniki spet delali za počen groš, recitirali po gozdovih in na kupu gnoja ter se borili za veljavo. Kultura bo obstala, ker jo kulturniki ljubimo in je nesmrtna, a nekako moramo preživeti tudi mi. Zelo me žalosti, da je med korono veliko umetnikov šlo v druge vode. Če bo prevladal kapitalistični trend, se bojim, da se bo tako zgodilo z vsemi, ali pa bomo šli, v najboljšem primeru, v komercialo in bom še jaz začela peti pop ali narodno glasbo ter igrati poceni štose. Ker je to za množico, ki to bolje plača kot kakovostno kulturo, in lažje se s tem preživi na trgu. Jaz imam na trgu veliko nižjo ceno kot komercialni izvajalci. Tudi v komerciali so odlični glasbeniki, da ne bo pomote. Mi smo umetniki, ki delamo kakovostno umetnost, ki pa brez podpore države na trgu ne more preživeti. Država se že dolgo mačehovsko obnaša do umetnosti, zdaj pa se dogaja prav obglavljenje. Počasi propadamo, trg je preplavila komerciala, kapitalizem pač podpira površinsko, zbanalizirano in plehko zabavo, ki ljudem ne širi obzorja in duha, saj kapitalizem preveč razmišljujočih in globokih ljudi ne mara. Kako naj se s tem bori kakovost?
To je odraz trenutnega časa, ni bilo vedno tako?
Ne, ko sem začela, je bilo čisto drugače, čudovito, ko bi le lahko vrnila tisti čas nazaj! Prej je bil igralec gospod, spoštovan. Saj smo vedno garali, a je bil občutek do nas čisto drugačen. Gostovali smo s predstavami na festivalih po vsem svetu, želi stoječe aplavze in nagrade ter s tem še kako dobro predstavljali svojo kulturo svetu. Čisto primerljivo s športom. Zdaj pa ni več denarja za taka gostovanja, mi nismo nič vredni in imam občutek, da se moramo prav zagovarjati in opravičevati, da smo umetniki; honorarji se manjšajo, napredovanja ni, plače so nizke. Včasih smo imeli festival šansona, Večere šansona, veliko več jazza ... Vse je umrlo. Klub Gajo so zaprli, festivale ukinili, Vita Mavrič ni več zmogla stroškov za Večer šansonov in tako naprej. Ne moremo se nikjer predstaviti, nihče nas ne vrti na radiu, samo pop, pop in jugo in narodne. Premalo se govori o kakovostnih predstavah, tudi komedijah, zdaj je vse bolj važno zabavljaštvo.
Nas korona ni nič streznila in naučila, kaj potrebujemo za dušo?
Zanimivo, da se tisti, ki so se že prej grebli za denar, zdaj še bolj. Poblazneli so. Mislila sem, da bodo videli, kako je vse prenapihnjeno, spoznali, da lahko preživijo tudi z manj in si pri tem ohranijo zdravje ter so več z družino. Sploh ne! Tisti, ki smo o tem razmišljali že prej, pa zdaj razmišljamo še bolj. A še vedno gojim upanje ... Čeprav bomo morali pasti še globlje, iti v brezno, ker šele takrat se ljudje streznijo in vidijo, da ne bo šlo več drugače kot dvigniti zavest in drugače zaživeti.
Kaj lahko storimo?
Treba je vrniti vrednote, kot so solidarnost, sočutje, razumevanje, sprejemanje … Le skupaj lahko premikamo gore, en sam ne bo naredil ničesar. Moramo sodelovati in se povezovati, ne smemo dovoliti, da nas individualizirajo, da bi klonili pod manipulacijo umetnih potreb te plehke družbe. Človek ima globlje potrebe, to je gotovo sočlovek, ne material. Bogastvo ni material, ampak sočlovek in odnos. Zato je treba negovati odnose in si pomagati. Ljudje smo vendarle socialna bitja.
