Zaradi romana Pod svobodnim soncem, ki smo ga poznali vsi, ki smo končali vsaj nekaj razredov osnovne šole ( Američani so menda celo hoteli po njem posneti film), je bil pisatelj slaven v pravem pomenu te besede. Čeprav duhovniki po vojni, kot je znano, niso bili v modi. So se pa, kot zmeraj, delili med nazadnjaške in napredne, Finžgar je bil med slednjimi. Tudi ko je šlo za celibat. Bil je proti. In imel je hčer, ki jo je priznal, a o njej še zmeraj ne vemo skoraj nič.
Pod svobodnim soncem je bila ena tistih knjig, ki sem jih brala prezgodaj, imela sem jo pod blazino skupaj z baterijo, ki sem jo prižgala, ko so mi starši zvečer ugasnili luč. Z branjem pod kovtrom sem si prislužila očala in pridobila zajeten besedni zaklad, Pod svobodnim soncem me je med drugim obogatil za besedo »kravjerepnik«. Potem sem jo izdatno uporabljala tudi takrat, ko ni bilo treba. To je pomenilo tudi kakšno okrog ušes in zgrožena vprašanja, kje hudiča sem to pobrala. Nihče ni verjel, da je to zapisal ugledni pisatelj in duhovnik.
Študent naj bo
Finžgar je bil rojen leta 1871 v Doslovčah pod Stolom, v družini, ki je bila kot večina drugih revna, a trdna in povezana. Oče ni nikoli pretepal otrok, a čeprav je bil blag, je bil nesporna avtoriteta in so ga vsi ubogali. Z umnim gospodarjenjem je dobro skrbel za družino, France torej ni imel razlogov, da bi pisal žalostne zgodbe iz svojega otroštva. Te so se začele, ko je šel od doma, v Doslovčah namreč ni bilo šole. Od devetega leta je živel pri tujih ljudeh, najprej v Radovljici in potem v dijaškem domu v Ljubljani, tam so se iz podeželana Franceta grdo norčevali, družbe ni imel. Prvi letnik gimnazije je ponavljal, šolanje pa je potem končal z odliko. O tistem, zanj res strašnem letu je napisal črtico Študent naj bo.
Tudi v semenišču je bil med najboljšimi. Tako, kot so se duhovniki delili med bolj in manj pravoverne, so se delili tudi študentje. Finžgar je med študijem podvomil, ali je res pravi za duhovnika, hotel se je namreč ukvarjati z literaturo, kulturo in socialo. Njegov ostareli spovednik ga je potolažil, da »prav takšne potrebujejo«.
Triindvajsetletni Finžgar je pel novo mašo 5. avgusta 1894 v Breznici, bilo je zelo svečano, prišlo je 120 svatov, med njimi 30 duhovnikov, polovica od teh je bila Brezničanov, piše v monografiji. Če so hoteli revni kmečki fantje študirat, jim skoraj ni preostalo drugega, kot da postanejo duhovniki, saj je bil študij brezplačen. Potem je do svojega 47. leta deloval v podeželskih farah, dve leti celo med zaporniki, preden se mu je uresničila največja želja – dobil je ljubljansko župnijo Trnovo. To mesto so praviloma zasedali duhovniki, ki so bili široko razgledani kulturniki in umetniki.
Mladostni greh, ki mu je ime Marta
Franc Saleški Finžgar je bil radoživ in živahen fant, še pred posvetitvijo se je nekajkrat zaljubil. Prvo kaplansko mesto je dobil v Bohinjski Bistrici, župnik je bil star in siten, imel pa je mlado sorodnico, ki je skrbela zanj. In se je zgodilo. Rodila se je punčka in Finžgar je svoj greh priznal, pozneje je sam zapisal, da je šlo za hipno slabost in ne za ljubezen. Bi ravnal drugače, če bi se resnično zaljubil, bi zapustil duhovniški stan? Kljub nekaterim dvomom med študijem je bil Finžgar rad duhovnik, povsod se je dobro ujel s farani, celo sprte vaščane v Sori, kjer je bil nekaj let duhovnik, je pripravil do sprave. Bil je odličen govornik, imel je prelepe pridige, povsod je takoj ugotovil, kaj je v kraju narobe, in tako je poskrbel za vodovode, šole, knjižnice, spomenike, humanitarno dejavnost. In pri tem je še veliko študiral ter pisal, imel neskončne pogovore z verniki pa tudi s svojimi izobraženimi prijatelji, bil je športnik, hribolazec, lovec, s prijatelji je včasih do jutra igral tarok ali kakšno drugo igro s kartami, hodil je v gledališče … Sodil je med mlade duhovnike, ki so bili prepričani, da naj duhovnik živi sodobno in normalno, tako kot izobraženi farani.
Ko so v ljubljanski škofiji pred prvo vojno anketirali duhovnike, kaj menijo o celibatu (podatke je bilo treba poslati v Vatikan, kjer so bili zaskrbljeni zaradi grešnih mladih duhovnikov, ki so hoteli živeti bolj moderno), sta bila samo Finžgar in Izidor Cankar proti. Finžgar je v svojih zapisih pojasnjeval, da bi morala Cerkev pri duhovnikih, ki so si ustvarili družino, to spoštovati in dopustiti. Pa jim seveda ni, izobčila jih je, če so izstopili in se poročili. Kakšna kazen je to bila za globoko vernega človeka! Točno to se je zgodilo Finžgarjevemu najboljšemu prijatelju Izidorju Cankarju, ko se je odpovedal duhovništvu in se pri štiridesetih oženil z mladoletno Ničo Hribar, hčerjo znanega ljubljanskega industrialca. Poroka (leta 1926) je bila civilna in v stanovanju Hribarjevih, škandal pa je bil nepopisen. Cankar, sicer umetnostni zgodovinar z doktoratom, se je bal, da ga bodo ignorirali, osamili, onemogočili, a se to ni zgodilo. Napravil je zavidljivo akademsko in diplomatsko kariero. S Finžgarjem sta ostala prijatelja do smrti.
O Finžgarjevi hčeri ne vemo skoraj nič. V monografiji piše, kar je Finžgar napisal sam v svoji avtobiografiji, da je torej »greh« priznal in se kesa, v Gorenjskem glasu pa sem pred časom prebrala pričevanje Finžgarjeve sestrične, da je bila kot otrok večkrat v župnišču v Bohinjski Bistrici, da je bilo punčki ime Marta Gruber, da so vsi vedeli, da je Finžgarjeva, in da so jo imeli vsi radi. Na spletu sem našla diplomsko nalogo, v kateri je študentka obravnavale ženske v Finžgarjevih delih, tudi nezakonske matere, nikjer pa ni omenjeno, da je imel tudi sam nezakonskega otroka. Kar lahko pri pesnikih in pisateljih precej spremeni zorni kot. Bi Prešeren napisal tako občuteno Nezakonsko mater, če sam ne bi imel nezakonskih otrok, ki jih je bolj ali manj prepustil usodi?
Dekla Ančka
Finžgarjeve povesti so med duhovščino in moralisti večkrat naletele na zgražanje, saj je v njih pisal o temah, ki se za duhovnika »ne spodobijo«, recimo o samomoru. Pravcati mali vihar pa je sprožila Dekla Ančka, zgodba o revnem kmečkem dekletu, ki so jo poslali služit na bogato posestvo, tam pa se je zaljubila v hlapca Janeza, fanta z nekaj prihranki, ki pa si še dolgo ne bi mogel ustvariti družine. V povesti ni negativcev (razen hlapca Mihe, ki je tudi rinil za Ančko), imela je dobre starše in dobre gospodarje, v odnosih torej ni bilo nič grdega, grozne so bile razmere, v kakršnih so reveži živeli. Janez in Ančka sta se zbližala, bilo je dogovorjeno, da odkupita kajžo na hribu, ker pa ni mogel čakati tri leta, da bi zbral dovolj denarja, se je odpravil v Ameriko. Ančka je medtem ugotovila, da je noseča, in pred sramoto se je skušala rešiti tako, da je z župnikovo pomočjo in denarjem, ki ga je poslal Janez, šla za njim. A so jo imigracijske oblasti v New Yorku zavrnile, ko so zagledale njen trebuh (Finžgar je dobil idejo, ko je v časopisu prebral, da so eno od naših deklet zaradi enakega razloga vrnili v domovino). Povest se konča takole:
»Ančka se je zgrudila k nogam materi, dvignila roke in ječala: 'Mati, moja mati, odpustite!«
Pa čeprav je bilo bralcem jasno, da sta Janez in Ančka dobra človeka in da Janez svoje neveste ne bo pustil na cedilu, so začeli nekateri jeznoriti duhovniki zbirati podpise proti Finžgarju in jih dostavili škofu Jegliču. Ta se dolgo ni zmenil zanje, potem pa je Finžgarju odgovoril, da je povest prebral, da v njej ni nič spotakljivega, nasprotno, za dekleta je zelo poučna, in da naj le še naprej piše ter izkorišča svoj bogati talent. Dolga leta po tistem se mu je eden od duhovnikov opravičil, ker se je podpisal pod peticijo, ne da bi sploh vedel, za kaj gre (oj, kako se zgodovina ponavlja). Potem ko je zgodbo vendarle prebral, jo je dal dekletom pri verouku za obvezno branje …
Dekla Ančka je bila najprej objavljena kot podlistek v Domu in svetu, ki ga je urejal Finžgarjev prijatelj Izidor Cankar. Oba duhoviteža in nabriteža sta potem v reviji objavila oglas s sporočilom, »da sta dekla Ančka in hlapec Janez poročena v kajži na hribu«.
Bil je zvezdnik
Ko je umrl, sem imela deset let, televizije takrat še nismo imeli, a so o Finžgarjevi smrti na veliko poročali po radiu in časopisih. Čeprav ni bil pevec ali igralec, so ga poznali vsi; kjer se je dogajalo kaj velikega in pomembnega, je bil Finžgar gotovo zraven, tudi pri ustanavljanju Slovenske akademije znanosti in umetnosti, na primer. Za dr. Janeza Bogataja pa je bil dobri stric, ki je dal njegovi družini stanovanje, mu pomagal pri domačih nalogah in v njem zasejal zanimanje za kasnejše raziskovanje kulturne dediščine.
---
Pod svobodnim soncem
Finžgar se je na pisanje epskega romana temeljito pripravil, preštudiral je zgodovino svojega ljudstva, pa tudi grabežljivega Bizanca. Prednike je imenoval Sloveni, bili so vedoželjni in pogumni, hkrati pa neorganizirani in sprti med seboj. Roman je izhajal v nadaljevanjih v reviji Dom in svet leta 1905–6, ko se je končal, je urednik obljubljal drugi del, a ga nikoli ni bilo. V knjižni obliki je izšel leta 1912, med kritiki je požel pohvale, pa tudi graje, med bralci pa dosegel priljubljenost kuharske knjige Felicite Kalinšek. Pod svobodnim soncem sodi med najbolj brane slovenske knjige vseh časov, preveden je tudi v več tujih jezikov. O ponudbi Američanov, da po romanu posnamejo film, se je kar precej govorilo in pisalo, a je Finžgar menda zahteval, da morajo biti igralci slovenski. In iz vsega skupaj ni bilo nič.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
