60 let življenja in 30 let Radia Ga Ga

Sašo Hribar: Ob petkih pridem tudi iz groba

Alenka Sivka / Revija Zarja Jana
26. 4. 2020, 18.11
Posodobljeno: 26. 4. 2020, 18.11
Deli članek:

Ko sva se slišala dan po predvajanju dokumentarnega filma o Radiu Ga Ga na TV Slovenija, mi je rekel, da mu je telefon pregorel. Da so ga klicali mnogi, ki so mislili, da Radia Ga Ga že dolgo ni več. In mu čestitali.

Mateja Jordovič Potočnik / Revija Jana
Hribar pravi, da je bil prvi trener Aleksandra Čeferina.

30 let petkov na Radiu Slovenija, najprej osemurni program, zdaj enourni. Oddaja, ki jo bo, pravi Sašo, delal še iz groba. Nekdo v dokumentarcu je rekel, da če Saša Hribarja ne bi bilo, bi si ga morali izmisliti. Seveda, saj je eden in edini.

Kaj vas je v življenju bolj utrudilo, 60 let življenja ali 30 let Radia Ga Ga?

60 let je malo čudna situacija, če jo gledaš nazaj in se spominjaš. Tisto, kar je bilo pred 30 leti, se mi zdi, ko da je bilo včeraj. Po 50. letu se mi zdi, da sem vsako leto preživel samo en dan. Moje telo se sicer stara z vsemi evolucijskimi parametri, misel pa ne. Sebe ne lovim, v zaostanku sem. Moja misel gre pred mano. To neskladje je včasih komično, včasih pa tragično. Grozljivo, včasih pa smešno. (smeh) Kar se pa tiče Radia Ga Ga, je ravno minila ogrevalna doba. Zdaj, ko imam 60 let, sem razmišljal, kaj bom delal naslednjih 60 let – oddaja bo šele dobro zaživela. Tako, kot smo zastavili zdaj, mladostna energija ekipe in moje mentorstvo, bo trajalo še 60 let. Skakal bom ven iz groba, vsaj ob petkih bom  prišel. Predvidevam, da čez dvajset let koronavirus še ne bo crknil in bom šel z respiratorja direktno v studio in nazaj na respirator. V grobu ne bom miroval, če me ne bodo ravno raztreščili. 

Potem se vas še ne bomo otresli in tudi koronavirus vas ne bo uničil.

Mislim, da nisva simpatična drug drugemu, on se izogiba mene, jaz pa njega. Stvarem, ki nam strežejo po življenju, je treba povedati takole: »Pusti me pri miru, ker te ne maram.« In potem moraš narediti vse, da te tudi on ne mara. 

Kako pa?

Telepatsko mu sporočiš: »Pojdi stran!« Tako mi dostikrat pripovedujejo tudi moji poslušalci: »Sašo, jaz vaše oddaje na maram, še nikoli je nisem poslušal.« Potem mi pa razložijo za vsako oddajo posebej, kje smo bili nesramni. Zato je v življenju pomembno, da to, kar nisi, vsem poveš, da si. To, kar si, pa vsem poveš, da nisi.

Tega sicer ne razumem najbolje  ...

To je diplomacija. Je razlika med tistim, kar si, in med tistim, kar nisi, in če znaš to unovčiti, je to diplomacija. Da lahko živiš v neki drugi osebnosti. Jaz pri svojih 60 pa sem dejansko to, kar sem. Nimam kaj skrivati, takšen, kot sem, sem. Ni ga več človeka, ki bi me prepričal, da se moram prilagajati, uporabljati neke diplomatske poteze, da bi zakril svoj intelektualni ali fizični manko. Tako pač je. 

Ko sva ravno pri diplomaciji … Vi ste iz Grosuplja in tam sta bila nekoč vaša soseda Janez Janša in Aleksander Čeferin. 

O dokumentarcu Radio Ga Ga: Scenarist in režiser Dušan Moravec je nameraval za dokumentarni film Radio Ga Ga posneti tudi izjave vseh najpomembnejših akterjev, Saša Hribarja, Tilna Artača, Jureta Mastnaka, Aleksandra Pozveka …, a nihče izmed njih v filmu ni spregovoril pred kamero, ker takrat, ko so bili na voljo (Sašo je bil vmes nekajkrat bolan), režiser ni imel več snemalne ekipe. No, dokumentarec je kljub temu – enkraten. 

Grosuplje so res nenavaden kraj, vsi se poznamo med sabo. Janša sicer ni bil moj sosed, je bil pa eno leto pred mano na Osnovni šoli Grosuplje. Malo kasneje je bil on član Zveze socialistične mladine, jaz pa sem bil najstnik, poln hormonov. Zanimale so me punce, kitara in pijača. Drugače pa sem se učil, razmišljal, filozofiral, ustvarjal, počel vse to, kar v veliki meri počnem tudi danes. Samo hormoni me ne dajejo več. Ampak takrat sem pa vsak večer hodil v Mladinski klub Grosuplje, to so bila šestdeseta in sedemdeseta leta. Spoznavali smo rock'n'roll, rockabilly, punk, heavy metal, protestne pesmi, poezijo, flamenko, anarhizem, rock, to so bili res super časi. Na koncu so se vse te marginalne skupine iz mladinskega kluba, vsi metalci, pankerji, trubadurji, srečale v diskoteki – čeprav smo sovražili plehkost diskotek. Tja smo šli zaradi punc, kriv je bil eros. Eno nadstropje nad nami, nad tem mladinskim klubom in diskom, pa so bili ZSMS in razne politične organizacije, ki so se ukvarjale z eno samo stvarjo, z eno samo temo – z idejnopolitičnim delom. Tako, da Janez verjetno razmišlja, kaj vse sem zamudil, ker se nisem ukvarjal z idejnopolitičnim delom, jaz si pa mislim, kaj vse je zamudil on. Rokenrol, heavy metal, punk, trubadurje, Leonarda Cohena, Simona in Garfunkla  … 

Kaj pa Čeferin?

Tega ne ve nihče, ampak jaz sem bil njegov prvi trener! 

Česa? 

Preko TVD Partizana sem v OŠ Grosuplje v popoldanskih aktivnostih učil telovadbo. Njegov oče, Peter, pa je bil moj trener karateja. Aleksander je imel izjemne fizične sposobnosti, če bi delal športno kariero, bi lahko bil profesionalni igralec. Šele zdaj vidim, kdo vse izhaja iz Grosuplja! (smeh)

Mislite, da bi Čeferin lahko postal naš predsednik?

Moje laično mnenje je, da sedaj, kot predsednik Uefe, zagotovo sodi med sto najvplivnejših ljudi na svetu. Biti predsednik vlade ali predsednik države v Sloveniji pa sta funkciji, ki v svetu ne pomenita popolnoma nič. Predstavljam si ga, ko bi bil star 80 let in bi še vedno užival ugled predsednika Uefe, bi tik preden bi šel v dom za ostarele, rekel: »Pa dobro, bom pa še malo predsednik.« (smeh) Drugače si ga pa ne predstavljam v tej funkciji. 

Kako gledate na sedanjo politično situacijo?

Janez je pač Janez. Zadeve politizira do skrajnosti. Ve, da obstajajo ljudje, ki imajo avtonomno mišljenje in ne mislijo tako kot on, a ni ljubitelj takšnih ljudi. Ljudi že nekaj let drži v jezi. Na tem gradi. Jeza je čustvo, ki se po navadi konča z nasilnim dejanjem. Jeza mora biti napetost, ki traja, dokler se ne zvrneš v grob, to je že odvisnost. Ko izgine jeza, izgine tudi avtoriteta. 

Od česa pa ste odvisni vi?

Od narave. Živim nad Višnjo Goro, v prijetnem okolju, ki sem si ga vedno želel, izbiral sem ga leta in leta. Iskal sem prostor, kjer se bom počutil najbolje. In tu se res počutim super. Odvisen sem od svojega okolja, tudi notranjega, od prostorov, v katerih živim, stanujem. 

Kako preživljate karanteno? 

Karantena je zame blaženost. Rad imam prostore, v katerih sem, kadar pa grem ven, se počutim še bolje. Karantena je zame nekaj najlepšega, kar te lahko doleti. Kaj je lepšega, kot da greš v naravo in si sam s svojimi mislimi. Glede na to, da delam radio Ga Ga in sem imel do petdeset likov, če vsakega od njih obudim vsaj za minuto, je ves dan mimo. Če se pa še pogovorim z njimi … kaj češ boljšega! (smeh)

Več zanimivh zgodb preberite v novi izdaji revije Zarja Jana!

Zarja Jana
naslovnica