Za leto 2018 jo je prejela poljska pisateljica Olga Tokarczuk, za leto 2019 pa so jo podelili avstrijskemu pisatelju Petru Handkeju z obrazložitvijo, da jo je dobil za »vpliven opus, ki z jezikovno domiselnostjo raziskuje periferijo in specifičnost človekove izkušnje«.
Pomudimo se pri drugem. Odličnost Handkejevega pisanja ni sporno. Razburjenje je povzročil njegov prosrbski spisoziroma popotniško poročilo Eine winterliche Reise zu den Flüssen Donau, Save, Morawa und Drina oder Gerechtigkeit für Serbien (Zimsko popotovanje k Donavi, Savi, Moravi in Drini ali pravičnost za Srbe) in sodelovanju pri peticiji za izpustitev srbskega predsednika Slobodana Miloševića. Kritiki so mu očitali, da je srbska vojna dejanja opisal preveč neškodljivo. Nekateri trdijo, da je 18. marca 2006 Handke nastopil kot govorec na Miloševićevem pogrebu. Izjemni nemški filmski režiser Wim Wenders, dolgoletni Handkejev prijatelj in sodelavec, je takrat razložil, da Handke na pogrebu ni imel govora, na zastavljena vprašanja je le "zamrmral nekaj besed".
Sin Slovenke postane slavni pisatelj
Handke se je rodil leta 1942 v Grebinju na Koroškem kot sin Slovenke in avstrijskega Korošca. V letih 1961-65 je v Gradcu študiral pravo, vendar je študij opustil, ko je leta izdal romaneskni prvenec Sršeni. Odločil se je, da bo pisatelj.
Leta 1966 je izjavil, da je sodobna književnost "opisno impotentna" in v slogu, polnem nenavadnih obratov in razbijanja jezikovnih konvencij, začel v zgodnejših delih raziskovati možnosti novega izraza kot vezi med človekovim notranjim svetom in svetom, ki ga obdaja.
Ustvaril je veliko število del v različnih žanrih in se po drugi svetovni vojni uveljavil kot eden najvplivnejših pisateljev v Evropi. Njegova bibliografija vsebuje romane, eseje, dramska dela in scenarije. Piše tudi aktualnopolitične literarne refleksije in se ukvarja s prevajanjem, med drugim je prevedel dela slovenskih pisateljev v nemščino. Dobil je več nagrad. Od leta 1990 živi v Franciji v Chavillu pri Parizu.
Med njegovimi glavnimi deli so še romani Vratarjev strah pri enajstmetrovki, Kratko pismo, dolgo slovo, Žalost onkraj sanj, Moje leto v nikogaršnjem zalivu ter drame Zmerjanje občinstva, Kaspar in Še vedno vihar.
Po vilenici in bookerju še Nobelova nagrada
Poljska pisateljica Olga Tokarczuk je po obrazložitvi komisije nagrado prejela za "narativno imaginacijo, ki z enciklopedično strastjo predstavlja prestopanje meja kot obliko življenja".
Rodila se je leta 1962 rodila v Sulechowu v Dolnji Šleziji. Njena starša sta bila učitelja, oče je deloval tudi kot knjižničar. Tako je že v mladosti prebrala domala vse knjige, ki so ji križale pot.
Doštudirala je klinično psihologijo na Varšavski univerzi in po študiju nekaj časa delala kot psihoterapevtka, toda kmalu se je poklicno posvetila pisanju. Debitirala je leta 1979 s kratkimi zgodbami v reviji Na przelaj, romaneskni prvenec Potovanje ljudi knjige pa je izdala leta 1993 in zanj prejela nagrado Zveze poljskih založnikov.
Kljub temu je pravi prodor dočakala s tretjim romanom Pravek in drugi časi iz leta 1996. Vse odtlej se Olga Tokarczuk uvršča v sam vrh moderne poljske proze. V svojih delih obravnava sodobne teme, med drugim temo sanj in človekove psihološke resničnosti, ki je zanjo del resničnosti. Prav tako se loteva tabuiziranih tem, kot sta smrt in umiranje, v svoja dela pa pogosto vpleta tudi feministične vsebine, tudi v povezavi z njenim prepričanjem, da so spoli vloge, ki jih je mogoče presegati. V zvezi s prav tako njej ljubo temo - bojem za pravice živali - je napisala roman Pelji svoj plug čez kosti mrtvih.
Avtorica romanov, kratke proze, esejev in scenarijev je prejela številne poljske in mednarodne literarne nagrade, poleg mednarodnega bookerja in vilenice tudi dvakrat prestižno poljsko nagrado nike in petkrat nike po izboru bralcev, nemško nagrado mostovi, švedsko kulturhuset in švicarsko Jana Michalskega.
V slovenščino je doslej prevedenih pet njenih romanov: poleg Begunov še Pravek in drugi časi, Dnevna hiša, nočna hiša, Pelji svoj plug čez kosti mrtvih in Jakobove bukve. Podpisuje se tudi pod tri zbirke kratkih zgodb in dve knjigi esejev.
