Miha Čelar je eden najplodnejših režiserjev v zadnjem času, ki razvija nov trend kreativnih dokumentarcev. V njih ni za vsako ceno objektiven, pri gledalcu želi sprožiti premik v zavesti.
Osebni arhiv
Film so snemali tudi v zahodni Afriki, v Togu, kjer je spomin na Codellija še zelo živ.
In Mihovi filmi to zmorejo. Codelli je triletna sinteza njegove ustvarjalnosti. Barjansko kolo je bilo nedavno predvajano na RTV SLO, Mama je ena sama še vedno odmeva, pred premiero pa je tudi dokumentarec o poslednjih prebivalcih otoka Biševo.
Mnogi v dvorani o Codelliju nismo vedeli veliko. Tudi igralec Primož Bezjak, ki ga je odigral, je priznal, da so v Mariboru preslišali zgodovinska dejstva o človeku, ki je, sodeč po videnem, nekakšen slovenski Tesla. Kako to, da je pritegnil vas?
Ker sem odraščal v bližini Kodeljevega, kamor smo se mulci poleti hodili kopat na bazen, smo opazovali grad, o katerem so pripovedovali, da je pripadal baronu, ki naj bi v Ljubljano pripeljal prvi avtomobil. O njem potem dolgo nisem slišal nič novega. Leta 2008 pa je dr. Marko Frelih med selitvijo SEM z gradu Goričane na Metelkovo po naključju naletel na nekaj škatel fotografij z afriškimi motivi in odkril afriški del Codellijeve osebne fotografske zbirke. Ta je bila potem razstavljena v SEM, in Codellijeva neverjetna tehnična in filmska dediščina je ugledala luč sveta.
Film izzove v gledalcu začudenje, kako da tega ni vedel. Codellija smo Slovenci skorajda prezrli.
Codelli je bil z družino leta 1945 pregnan iz Slovenije. Pod pretnjo, da jih bodo ubili, so bili kot razredni sovražniki pregnani, pri čemer je takratna oblast takoj nacionalizirala njihove tri gradove (poleg Kodeljevega še Turn pri Hrastnem in pri Višnji gori) ter velik del dolenjskih gozdov. Po vsem tem seveda uradni politiki ni bilo v interesu, da bi ohranjali Codellijevo zgodbo.
Pripoved potomk o dedku, pradedku in prapradedku ter oris njihovega življenja spodbuja zanimanje zanje.
Codellijeve potomke so plemkinje – princese in vsaka je bila seveda vzgajana, da bo nekoč našla princa. Kontinuiteto tega izročila je pri njih prekinila že druga svetovna vojna, ko je morala Livia kot 19-letno dekle sama bežati pred ruskimi vojaki v Italijo. Tudi po poroki je večino življenja vodila majhen hotel in skrbela zase ter po ločitvi tudi za oba otroka. Alessandra je v 70. prav tako izstopila iz kroga princev in princes, odšla na likovno akademijo na Dunaj in postala slikarka. Tam je tudi spoznala moža, s katerim sta še danes srečno poročena. Najmlajša, prapravnukinja Valentina, pa je pred vse postavila svoje lastne cilje. V Milanu je postala oblikovalka, si zgradila kariero. Tako da so se Codellijeve potomke, delno zaradi okoliščin, delno pa zaradi nemirnega in upornega duha, pravzaprav odrekle privilegijem plemiškega stanu in si v življenju poiskale svoje osebne poti.
Na premieri ste povedali, da je bilo v teh čudovitih hišah, kjer princese bivajo, čutiti hlad.
Ob Codellijevi in zgodbi njegovih potomk mi je bolj kot kdaj koli postalo jasno, da sreče ne najdeš ne v naslovu ne v bogastvu, niti v brezkončnih življenjskih pustolovščinah. Najdeš jo le v tišini osrečujočega in povezanega odnosa s svojim bližnjim, sorodnikom, partnerjem.
Codelli je, ko se je preselil v Afriko, prosil ženo, naj pride za njim. Ker ni želela, se je ločil in poročil z drugo in potem še s tretjo ter četrto. Otrok po svetu je naredil kar nekaj, za sabo pa je pustil močan generacijski vzorec, ki so ga ponavljale tudi potomke. Ločevanje.
Plemiško življenje ne premore le blišča, ampak je pogosto polno stisk in situacij, v katerih so ljudje nesrečni. Princ in Pepelka sta pogosto srečna samo v pravljici. Codelli se je trikrat poročil. Starost je preživel s četrto partnerko, ki se zaradi švicarskega državljanstva z njim ni mogla poročiti. V življenju se je trikrat ločil in vsakokrat so mu bili dodeljeni tudi otroci. Ker pa je bil pogosto zdoma, so jih vzgajale varuške, trenutne soproge, zelo se je z njimi trudila tudi njegova mama Rozalija Taufferer. Jasno je, da je v takem okolju najbrž primanjkovalo topline in materinske ljubezni, kar so ti otroci kasneje občutili v odrasli dobi, ko so mnogi med njimi nadaljevali Codellijev vzorec in v odnosih nenehno iskali svojo »veliko ljubezen«.
Veliko uspešnih moških ima za sabo ali ob sebi uspešno žensko. Je bil Codelli ženskar? Katera je bila ključna figura?
Codelli je bil kot velik pustolovec nepoboljšljiv romantik. Tako kot je vse življenje prežal na naslednjo veliko pustolovščino in bil na lovu za naslednjim velikim izumom, je tudi ves čas verjel v fantazmo velike, največje ljubezni. Z drugimi besedami: verjamem, da je vsakič strastno in iskreno ljubil, njegov nemirni duh pa je potreboval vedno nove in nove izzive. Povsem razumljivo se zdi, da je njegova prva žena, Livijina babica, namesto Afrike, malarije in rumene mrzlice ob treh majhnih otrocih rajši izbrala ločitev.
Zarja št. 43
Zarja št. 43
Codelli je leta 1911 odšel v Afriko. S snemalno ekipo ste šli tja tudi vi. Kaj ste odkrili?
Da je vse res! V Togu na Kamini še danes ležijo ostanki Codellijeve radiotelegrafske postaje, ki jih je zahodnoafriška klima ohranila podobno kot egipčanske mumije. Ko smo jih primerjali s fotografijami, se je vse ujemalo. Pripadniki treh plemen, ki varujejo te ostanke, pa so nas zasuli z miti in legendami o Codelliju ter njegovi odpravi. Le da so si ga zapomnili kot Fundollija. Vsem trem poglavarjem smo izročili knjige s fotografijami in tako so prvič uzrli svoje prednike. S fotografijami in našimi zgodbami smo jim vrnili del njihove lastne zgodovine ter jim zaželeli, da bi jim ta zgodba pomagala zaživeti bolje.
Kaj vam je film dal in kaj vzel?
Vzel mi je tri leta življenja, dal dolgo raziskovalno popotovanje, skoraj odisejado od Evrope do Afrike in nazaj. Ne vem, ali bi se kdaj sam od sebe odpravil v zahodno Afriko. Ti kraji so kar zahtevni, sam pa sem bolj sredozemski tip človeka. Ostaja pa tudi dober občutek, da smo z zgodbo povezali številne kraje in ljudi. Ko smo se na primer vrnili v Ljubljano, smo zbrali nekaj naše stare snemalne opreme in jo poslali našemu vodiču Patceu, ki zdaj z njo v Togu sam snema filme. Na domžalski premieri je k nam pristopila gospa, nam pokazala vizitko, da je Codellijeva z Goriškega, in rekla, da bi rada s Codellijevimi potomkami navezala stik. Taki spomini na projekt se bodo morda ohranili najdlje in bodo živi še, ko bo film o Codelliju že zdavnaj počival v arhivih.
Zarja št. 43
