Mladi igralci so se s prvim velikim filmskim izzivom, nastopom v celovečercu, spoprijeli srčno in odločno. Ter ga zlahka, thja, igraje opravili! In so si »pikico na i« zaslužili.
In ne nazadnje, zaslužila si jo je tudi »stara garda« poklicnih igralcev, čeprav, presenetljivo – ali tudi ne, s prisotnostjo pred začetkom povabljencev in mladih soigralcev niso počastili, ampak so se v »Cankarju« prikazali med tem, ko so gledalci po bučnem aplavzu, namenjenem filmu, na odru enako bučno nagradili vse sodelujoče.
HECNO – ALI NE?
Za starejše igralce lahko rečemo: hecno. Bi razumeli, če bi morali hoditi na premiere filmov, v katerih nastopajo, vsak dan. A so premiere slovenskih filmov redkost – enako kot rdeča preproga. Te, v resnici, razgrnejo za tiste, ki si jo najmanj zaslužijo. Se pač ukvarjajo z drugimi dejavnostmi. Politiko, na primer. A če zadevico zasukamo, je lahko zgodba tudi drugačna: morda Sebastian Cavazza, Ajda Smrekar, Primož Pirnat, Jana Zupančič in drugi na začetek niso prišli, ker so želeli, da bi se mediji posvetili predvsem mladim igralcem: če je bil njihov namen takšen, lahko rečemo, da jim je načrt uspel. Mediji smo se dobesedno »vrgli« med mlade igralce – glavne so spremljali navdušeni in ponosni starši –, ki so, v središču pozornosti, žareli od navdušenja. In jim je bilo, tako je bilo videti, malo mar za rdečo preprogo. Ali pa morda slutijo, da slovenska premiera ni bila edina in jim bodo na katerem od filmskih festivalov po svetu ne le pogrnili preprogo – ampak jih popeljali na pot k še večjim filmskim izzivom. K slavi ...
