Ob smrti Štefke Drolc, ki je vidno zaznamovala slovensko gledališče in film, je njen soigralec v številnih predstavah Igor Samobor dejal, da je bila velika umetnica ter topla, radovedna in radoživa oseba, ki je imela rada ljudi. "Nekaj posebnega med slovenskimi igralkami" se je zdela tudi Vladu Škafarju, ki se ji je poklonil s filmom.
"Poznala sva se okoli 40 let. Velikokrat sva igrala skupaj. Bila je neverjetno prijetna gospa in velika umetnica. Igra je bila njeno življenje, ne le občasna dejavnost. Tudi po upokojitvi ni nehala delati," je dejal Samobor ter poudaril, da je bila radovedna, topla in odprta oseba, ki je verjela, da se vse ljudi da razumeti, ta človeškost pa se je odrazila v vseh njenih vlogah.
V spominu mu bo najbolj ostala njena vloga v Staromodni komediji ruskega dramatika Alekseja Nikolajeviča Arbuzova, ki je bila uprizorjena v ljubljanski Drami leta 1977 v režiji Mirana Herzoga, v njej pa je zaigrala ob Rudiju Kosmaču. "Čeprav je od tega že 40 let, jo še vedno v živo slišim in vidim, tako mi je ostala v spominu. Tam je bila najbolj ona sama - blaga, polna humorja in avtohumorja, nežna, lepa ...," je dejal Samobor.
Samobor je sicer z njo denimo zaigral leta 1985 v burki v treh dejanjih Dominika Smoleta Igra za igro, kjer sta prevzela vlogo spolnega obsedenca in vlogo matere spolnega obsedenca, ter leta 1999 v uprizoritvi 13 skic iz romana Dostojevskega Idiot. "Igrati z njo na odru je bilo izjemno doživetje. Verjamem, da bi se s tem strinjal vsak, ki je kdaj z njo delal."
Poslovila se je v ponedeljek
Štefka Drolc, ki je v ponedeljek umrla v 95. letu starosti, je tesno povezana z začetkom slovenskega filma, zaradi česar si je prislužila naziv mati slovenskega filma. Poleg mnogih gledaliških vlog bo ostala zapisana v spominu kot Francka iz filma Na klancu, Barbara iz Cvetja v jeseni ali Marija Novak iz filma Draga moja Iza.
Svojo igralsko kariero je začela kot amaterska igralka v Mariboru, kasneje pa je delala v Drami SNG Maribor, pri Triglav Filmu, v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu ter v SNG Drami v Ljubljani. Kasneje se je posvetila še pedagoškemu delu na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani.
Za svoje ustvarjanje je prejela številne nagrade: Prešernovo (1964), Severjevo (1977), tri Borštnikove (1980, 1982, 1997), Borštnikov prstan (1983), srebrni častni znak svobode (1996) in Prešernovo nagrado za življenjsko delo (2009).
Njenemu življenju in delu se je leta 2012 poklonil Vlado Škafar s celovečernim filmom Deklica in drevo, v katerem sta Štefka Drolc in Ivanka Mežan povedali svojo življenjsko zgodbo. Kot je povedal Škafar, je film zrasel iz knjige Poklon Štefki Drolc, ki je leta 2005 nastala v sodelovanju Slovenske kinoteke in Muzeja slovenskih filmskih igralcev v Divači, ki sta pripravljala portrete velikih slovenskih igralcev in igralk.
"Želel sem pisati o Štefki, ker mi je ob Duši Počkaj nekaj posebnega med slovenskimi igralkami," je povedal Škafar, ki ga je prevzelo, na kako "naraven, svojstven, moderen in večen način, s hkratno milino, globino, lahkotnostjo in težo" je nastopila že v prvem filmu Na svoji zemlji ter nato v vseh naslednjih.
