Nogomet, ki ga je igral pri kadetih Maribora, je opustil, zdaj na nogometne treninge vozi 14-letnega sina. Zato da je lahko napisal knjigo Ali boma ye!, je leto in pol treniral boks. Saj je žilav in trmast, a bi za boks potreboval tršo glavo, pravi. Ta mu za zdaj dobro služi pri plezanju. Ni še splezal svoje zadnje smeri. Tako kot še ni napisal zadnje biografije. Po tistih o Petru Vilfanu, Zoranu Predinu in Goranu Dragiću mu prav te dni za ovratnik diha odvetnik Peter Čeferin, čigar biografijo končuje, še čisto sveži sta V svojih čevljih Alenke Bratušek in Kot bi Luna padla na Zemljo Milene Zupančič.
Za proslavljanje še ni bilo časa, preveč je nenapisanih reči, med drugim čaka nadaljevanje Jezera, prevedeno v angleščino, da se tuji uredniki končno naveličajo Skandinavcev in preberejo še kaj drugega. Tadej, tudi športni navijač, ki uživa v zmagah in ne trpi ob porazih, pa med drugim čaka, da Slovenija tudi uradno zamenja rdeče-modro-belo kombinacijo v državnih simbolih z zeleno-modro-belo. Na igriščih je to tako ali tako že naredila.
Kako se človek loti pisanja biografije človeka, kot je Milena Zupančič, prav gotovo ikone slovenskega naroda? Prinese to še večjo odgovornost?
To odgovornost moraš imeti do vsakega človeka, čigar biografijo pišeš, po drugi strani pa moraš na to pozabiti, sicer te hromi. Imam srečo, da se ukvarjam z alpinizmom, kjer so posledice napačnih odločitev ali smole precej hujše kot pri pisanju. Če bom pri pisanju naredil kaj narobe, bo knjiga morda slaba, ampak to še vedno ne bo nič usodnega. Sicer pa imam do tega poseben odnos, zdi se mi namreč, da moraš bralce ves čas malce provocirati, da je narobe, če jim daš tisto, za kar oni mislijo, da je v redu. Če hočeš s pisanjem ugajati, nima smisla, da sploh pišeš. Sam sem s tem opravil v srednji šoli, potem ko sem videl, da mi pisanje spisov ne gre, ker sem hotel vnaprej uganiti, kaj bi profesor rad. Moji spisi so bili ocenjeni od tri do štiri, torej niti dobro niti slabo, medlo, vse dokler se mi ni pri zadnjem spisu v srednji šoli »utrgal film« in sem napisal spis toka zavesti, brez cenzure. Junak pred odločitvijo je bil naslov. Takrat sem bral Sartrov Gnus in vem, da sem v spisu med drugim napisal, da si po scanju nikoli ne umijem rok, ker je moj tič ali kaj že sem napisal čistejši od tistih pip tam. Seveda je bila to najstniška bedarija, a na neki način pomembna, saj je profesor s tistim mojim spisom prišel v razred, razredna odličnjakinja ga je morala prebrati pred celim razredom, profesor pa je rekel, da ne ve, ali je to za enko ali za petko. Nazadnje ocene sploh nisem dobil, sem pa takrat ugotovil, da pustiš vtis, če stvari narediš malo drugače. Zdaj sem se že skoraj znebil strahu pred tem, kaj bodo ljudje rekli o mojih knjigah.
Pri biografijah, sploh ker gre za avtorizirane zapise, je vaše pisanje najbrž precej bolj omejeno in uokvirjeno od tistega v romanih?
Seveda, in zato vsem, s katerimi delam biografijo, povem, da ne morem napisati nič več od tega, kar mi sami povedo. Ničesar jim ne morem in ne želim polagati v usta. Se pa pri pisanju in nasploh v življenju držim nekega drugega načela, ki mi ga je nekoč povedal kolega, s katerim smo delali revijo Grif (alpinistična revija, op. a.). Postavljali smo stojnico na nekem sejmu, res smo se trudili, in v nekem trenutku sem rekel, da ne vem, ali bo kaj iz tega, on pa mi je odgovoril, da smo vložili toliko dela, da preprosto mora biti. In je bilo res. Edini kriterij, na katerega se res lahko zaneseš, je vloženo delo. Lahko da knjiga ne bo v redu, ampak če daš vse od sebe, zanič ne more biti. Lahko da ni sprejeta, to pa že. Napisal sem knjigo Ali boma ye!, na primer, meni se zdi super roman, prodali smo pa samo 300 izvodov.
Potrebujete za pisanje navdih ali disciplino?
Navdih …, ne vem, kaj naj bi to bilo. (smeh) Predvsem potrebuješ disciplino. To je šiht, delo, ki pa ga ne nosim domov. Ampak samo zato, ker delam doma. Torej ga v bistvu nosim ven, kamorkoli grem, intenzivno razmišljam o stvareh, o katerih pišem.
»Ljudem se niti sanja ne, kako drugače bi se lahko razvila naša zgodba, če ne bi Alenka Bratušek prevzela vlade.«
Je bilo tudi sodelovanje z Mileno takšen discipliniran šiht?
Enkrat na teden sva se dobivala pri njej. Včasih tudi v Ljubljani, a je ugotovila, da laže govori na Bohinjski Beli, in potem sva se dobivala izključno tam. Začel sem podobno kot pri Predinu. Pri njem sva šla skozi besedila njegovih pesmi, češ, razloži mi metafore, pa bova izhajala iz njih. K Mileni sem tako prišel s seznamom filmov in gledaliških vlog, pa sva hitro ugotovila, da s tem ne bova prišla daleč. Tako sva morala najprej definirati poglavja, to nama je vzelo res ogromno časa. Nekaj mesecev sva se že dobivala, pa ni prišlo od mene še nič pametnega. Dokler ji nisem, potem ko mi je pripovedovala, kako je umivala lobanjo svojega dedka – no, to pa je bil navdih (smeh) –, rekel, naj mi kaj pove o svojem odnosu do pokopališč. Ona gre namreč od dvakrat do trikrat na teden na pokopališče, kamor koli gre, obiskuje pokopališča in jih fotografira … Govorila je torej o pokopališčih, o odnosu do smrti … in potem sva vsakič uporabila neki sprožilec, ki je zgodbo peljal naprej: odnos do kajenja, do alkohola, golote … Nekaj, kar je zanimivo, kar pritegne in hkrati pripelje do obrobnih razmišljanj. Ko sem dal besedilo od sebe, nisem vedel, ali je v redu, ker tega pač takrat nikoli ne veš. Zdaj, ko je knjiga natisnjena, sem pa izjemno, izjemno zadovoljen. Verjamem, da je tudi Milena.
Knjiga ima naslov Kot bi Luna padla na Zemljo …
Ob neki anekdoti je uporabila to besedno zvezo, ki je pred tem nisem še nikoli slišal, Zdelo se mi je, da dobro zveni, poleg tega pa je na neki način kot Luna na Zemljo tudi Milena padla v ta prostor.
Kako pa je med vaše portretirance »padla« Alenka Bratušek, naša prva predsednica vlade,s katero sta nedavno dokončala knjigo V svojih čevljih?
Poklical me je Uroš Grilc, ki je bil v njeni vladi minister za kulturo, sicer pa je tudi plezalec in sva se pred tem pogosto srečevala. Povedal mi je, da bi radi imeli še pred volitvami knjigo. Najprej sem rekel, da se mi ne bo izšlo, ker sem takrat že začel pisati nadaljevanje Jezera. A me je vseeno precej »rajcalo« politiko pogledati od blizu, poleg tega bi založnik raje videl, da nadaljevanje Jezera izide prihodnje leto, ker se je prvi del šele zdaj začel zares »prijemati«, zato sem to pisanje malce odložil. S knjigo Milene Zupančič sem pa tudi že bil bolj proti koncu, in tako sem sprejel ponudbo.
Vas ni bilo strah, da vas bo ta knjiga politično ožigosala, da boste obveljali za »prodano dušo«?
Ne, ravno to je bil eden od razlogov, da sem rekel ja. Ko sem razmišljal o tem, ali bi sprejel ponudbo ali ne, sem za mnenje spraševal različne ljudi in dobil same negativne odzive. Ko pa sem jih vprašal, kaj jih pri Alenki Bratušek pravzaprav moti, mi ni niti eden znal povedati, kaj. Jaz pa se spomnim, da je bila ona tista, ki je umirila zadeve, ko nas je Janša poslal na ulice, tudi jaz sem bil takrat med protestniki, in da je izpeljala zadeve tako, da smo relativno nepoškodovani izšli iz tistega. Zdelo se mi je, da je šlo takrat za neke vrste njen medijski umor.
»Pri Slovencih se mi zdijo smešna ta neka religiozna pričakovanja do politike. Vedno znova iščemo mesijo, kar je neumno.«
Se vam je to ob pisanju knjige tudi potrdilo?
Ja, seveda. Ljudem se niti sanja ne, kako drugače bi se lahko razvila naša zgodba, če ne bi ona prevzela vlade. Imela pa je tudi srečo, kot je tudi sama priznala, z ministrom za finance Urošem Čuferjem, ki je z nekim čudnim manipuliranjem poskrbel, da smo sploh dobili denar za obratovanje države, ker nam ga takrat nihče več ni hotel posoditi.
Kaj vas je kot državljana Tadeja Goloba v zgodbi Alenke Bratušek najbolj presenetilo ali morda razsvetlilo?
Pri Slovencih se mi zdijo smešna ta neka religiozna pričakovanja do politike. Vedno znova iščemo mesijo, kar je neumno. Ko sem zaključeval Alenkino knjigo, sem prijateljem povedal, da od predsednika ali predsednice vlade pričakujem, da je relativno pošten, da mi ne najeda živcev in da obvlada excelove tabele. To se jim je zdelo takrat smešno, po tistem z maketo drugega tira pa niti ne več. Imam neko tako čudno prerokbeno moč. (smeh) Alenka Bratušek je bila dolga leta zaposlena kot direktorica za proračun na ministrstvu za finance in sestavila je vsaj 20 proračunov. To je tisto, kar država potrebuje, urejen proračun, pa javno šolstvo in javno zdravstvo. Da mi bo država položila nove ploščice v kopalnici, tega pa od nje res nisem nikoli pričakoval. Ljudje bi morali bolj uporabljati hladen razum kot pa čustva, ko gredo na volitve. Politika je poklic, treba se ga je naučiti. Govoril sem s Petrom Vilfanom, ki mi je rekel, da je šele v drugem mandatu postal koristen poslanec, prej pač ni razumel, kako stvari potekajo.
Ste vi zreli za politiko?
Ne, kje pa. Škoda bi me bilo, pa toliko nekih kompromisov je treba narediti, da jih pameten človek težko pogoltne.
Za slovenski narod najbrž celo bolje … Ko sva že pri narodu, vas ta zdaj že dojema kot čisto resnega pisatelja?
K sreči že. No, še vedno naletim na tradicionalno pojmovanje pisateljevanja, ko imam predstavitve po knjižnicah in potem sproščeno govorim o stvareh. Po eni strani so ljudje navdušeni, del občinstva pa vendarle pričakuje več resnosti, ko govorim o literaturi. Morda bi moral napisati knjigo o povojnih pobojih, da bi me še ta del začel jemati resno.
Nekje sem prebrala, da ste se pisanja Jezera menda lotili precej načrtno, z jasno mislijo, kako pritegniti bralce.
Hotel sem predvsem napisati kriminalko, ker me je zanimal ta izziv, hkrati pa sem ugotovil, da bom moral od pisanja živeti, sicer si ga kmalu ne bom mogel privoščiti, česa drugega pa žal ne znam. Kriminalka je bila glede tega logična izbira. Res sem imel na začetku v glavi, naj ne razmišljam preveč globoko, torej naj si ne naložim prevelike odgovornosti, ker je to, kar delam, vendarle samo kriminalka, na mizo pa sem si dal Nesbøjevo knjigo, da ne pozabim, za kaj gre. Tako je tudi moj inšpektor bil na začetku moški s krizo srednjih let, alkoholik, ampak ko sem začel pisati, se mi je uprlo, da bi povsem ponavljal klišeje, in sem zavil po svoje.
Alpinizem je ena od vaših strasti. Rekli ste že, da vas kali tudi kot pisatelja.
V pisanju se srečaš s težavami na dveh nivojih. Prvi nivo je čisto tehničen, kako oblikovati stavke, tega se moraš naučiti, in pri tem sem strašno veliko odnesel od novinarstva, posebej od intervjujev, kjer gre za prevajanje govorjenega v pisani jezik, za dialoge … Druga stvar pa so izkušnje. Imaš hemingwaye in podobne, ki so hodili od vojne do vojne, da so dobili izkušnje, material za pisanje. Doma na kavču jih pač ne boš dobil. Ugotovil sem, da napake, ki jih delam pri pisanju, največkrat niso tehnične, ampak napake karakterja. Tega je treba brusiti, brusi pa se ga v težkih zadevah, in jaz sem v alpinizmu žal doživel te svoje vojne. Brez tega mislim, da ne bi šlo, čeprav o alpinizmu praktično nisem pisal, razen v Zlatem zobu, zato pa te stvari prihajajo ven na neki drug način. V tem imam veliko prednost pred tistimi, ki podobnih izkušenj nimajo.
»Ko sem zaključeval Alenkino knjigo, sem prijateljem povedal, da od predsednika ali predsednice vlade pričakujem, da je relativno pošten, da mi ne najeda živcev in da obvlada excelove tabele. To se jim je zdelo takrat smešno, po tistem z maketo drugega tira pa niti ne več. Imam neko tako čudno prerokbeno moč.« (smeh)
Ste v gorah doživeli tudi tiste najhujše stvari?
Veliko tega, ja, kot vsak alpinist. Te izkušnje potem pri pisanju potegneš na plano, podobno kot igralci uporabijo čustveni spomin. Neke stvari znaš opisati, znaš jih prenesti iz ene situacije v drugo. Spomnim se, ko smo bili leta '98 na Daulagiriju tik pod vrhom, na 8000 metrih. Tam je že dlje časa ležal mrtev švicarski alpinist, in ko smo prišli do njega, ni nihče med nami občutil groze, ki bi jo sicer v enakem položaju nekaj kilometrov nižje. Truplo se je spremenilo v neke vrste markacijo, češ, aha, blizu vrha smo. Sedeli smo okrog njega in spomnim se, da sem gledal njegove dereze in razmišljal, da so boljše od mojih … Če tega ne bi doživel, bi v položaju, podobnem temu, moj junak v knjigi ravnal narobe.
Kako se je z leti izkušenj, dosežkov in razočaranj, hkrati pa imate obveznosti tudi kot oče, spremenil vaš odnos do plezanja?
Leta se mi poznajo pri fizičnih sposobnostih, seveda, žal, psihično pa … No, plezati tako, kot sem plezal nekoč, ko je bila prav vsaka smer nov, najtežji mejnik, ne gre več. Še vedno pa imam v naših stenah za cilj splezati nekaj, česar še nisem, mogoče tudi težjega od vsega, kar sem. Imam na primer smer, ki jo pozimi praktično napadam že deset let, pa nikoli niso take razmere, da bi jo lahko splezal. Izjemno težka smer je, in kar se tega tiče, krivulja pri meni še ni padla. Pravzaprav je zadnja težka prvenstvena smer pozimi v naših stenah moja – in sicer smer Soška fronta v Rombonu, ki sva jo s kolegom preplezala pred štirimi leti. Vsaj mislim, da po njej ni bilo nič podobnega. Kar je zanimivo, ker so mlajši alpinisti neverjetno močni, v plezališčih plezajo nepredstavljivo težke reči in bi pričakoval, da bodo to znali prenesti v stene, ampak nisem edini, ki ugotavljam, da imajo težave s kreativnostjo. Smeri, ki so jih plezale že generacije pred menoj, so še kar v vrhu, pa je že 20, 30 let od tega. Opažam pa še eno stvar – nikoli nisem imel hribov raje kakor zdaj, ko težavnost in dokazovanje zame nista več toliko pomembna. Lani sem užival kot že dolgo ne, ko smo šli z dvema kolegoma z odprave na Daulagiri izpred dvajsetih let, z Blažem Stresom in Vikijem Grošljem, v Loško steno splezat neko precej lahko smer, potem pa še na pijačo v Bovec, pa k Vikiju domov na večerjo. Takšne stvari me vedno bolj veselijo. Tudi moja hči, ki ima 16 let, strašno rada hodi v hribe. Zdaj imamo še majhnega psa in tako sva lani jeseni hodila po dvatisočakih, bolj travnatih, na katere se je lahko povzpel tudi pes, in sva se imela res super.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
