Novice Svet24

Roman Poker z ničlami za spremembo ni namenjen mladim. Ste potrebovali nov izziv?

Niti ne. Če pogledam nazaj, je bila že moja prva knjiga satirično obarvanih humoresk Nova zgodovina pred skoraj pol stoletja namenjena odraslim, prav tako Razkošje v glavi (skupaj z Matetom Dolencem), pa PPP (s Petanom in Paplerjem), prav tako Basni in precej pozneje Zadnja želja. Prve nagrade sem dobil za satirična besedila (drugo in tretjo nagrado na jugoslovanskih natečajih za satiro, pa nagrado Janeza Kranjca pri Pavlihi, in eno na Primorskem dnevniku). Kot satirika me je »analiziral« nedavno umrli akademik, profesor Franc Zadravec. Poker z ničlami je moj drugi roman za odrasle, prvi je bil Kukavičje jajce pred tremi leti. O mnogih stvareh premišljujem in potem, ko se mi zdi, da vidim zgodbo z glavo, repom in vsem potrebnim vmes, sedem in jo napišem.

Roman se začne s tipičnimi zgodbami propada malih ljudi našega liberalnega kapitalizma. Niste ravno navdušeni nad tem sistemom, kajne?

Res je. Nisem. V mladih letih sem si prizadeval za socializem s človeškim obrazom, po nastanku samostojne Slovenije sem, tako kot najbrž večina, pričakoval kapitalizem s človeškim obrazom. Ampak svet okrog nas kaže, da je do česa takega pot nekoliko daljša, saj je sprva treba preživeti vsakršne nespodobnosti in postopno na smetišče zgodovine odriniti ljudi, ki mislijo, da so nepogrešljivi, da vse vedo, in zato počnejo prav vse, da bi ostali na oblasti ali se prigrebli do nje.

Ste se za to tematiko odločili bolj zato, ker ponuja snov za napeto zgodbo, ali se vam zdi pomembno, da v zgodbah predstavite svoj pogled na družbo?

Pravilneje bi bilo, da se je tematika odločila zame. Večji del dogodkov, ki se vrstijo v pripovedi, sem doživel precej od blizu. Vsakdo, ki piše, ne more ne iz svoje kože ne iz časa in prostora, v katerem živi, seveda pa je pri vsem skupaj poleg tudi glava, ki kakšne stvari oblikuje glede na svoje želje in sanje.

Kako pa ste si sploh izmislili vse te zaplete z bankami, računovodskimi ukanami, nigerijsko družbo …? Je dovolj pozorno spremljanje vesti ali ste se morali bolj izobraziti pred pisanjem?

Končal sem ekonomsko fakulteto v Ljubljani. Zato mi poslovanje bank ni tuje, četudi je pri mnogih stvareh, ki se jih gredo naše banke in ekonomska politika, treba odložiti tako stara znanja kot zdravo pamet. Naj hitro dodam, da v romanu glavno vlogo igra švicarska banka. Nigerijo sem spoznaval od blizu; pred mnogimi leti smo tam prodajali tiskarske storitve in časopisni papir. Sicer slavne nigerijske lopovščine sem bolj spremljal z branjem v tisku; lahko pa dodam, da so nigerijski prevaranti vrtec za majhne otroke v primerjavi z našimi, ki sem jih tudi spoznal.

Jože Suhadolnik

 Slavko Pregl, pisatelj

"Žalosten in zaskrbljen sem, da tako veliko mladih pri nas ne najde primerne zaposlitve in da mnogi od tistih, ki gredo v tujino, kasneje nimajo možnosti, da bi se vrnili."

V zgodbi se dotaknete tudi našega sodstva. Ste morda imeli tudi sami kakšen primer, ko ste bili razočarani nad sodbo?

Vsakdo, ki izgubi pravdo na sodišču, je razočaran. Na sodišče gremo praviloma vedno z veliko vero v svoj prav, a tam se stvari pogosto obrnejo drugače. V zgodbi, ki jo poznam od blizu in jo omenjam v romanu, je sodišče – točneje, konkretni sodnik – sprva zagrešilo veliko umazanijo, a jo kasneje popravilo. Žal veliko prepozno, da bi bili računi lahko korektno poravnani.

Kakšna je razlika med pisanjem za mlade in za odrasle?
Zame ni razlike. Oboje počnem zelo resno in precej iskreno. Lahko pa dodam, da pri pisanju za mlade domišljija pohajkuje bolj veselo in neugnano.

V teh dneh bo izšla še vaša nova knjiga, ki je spet namenjena mladim bralcem – Poletje pod lastovičjim zvonikom. Ste jo morda pisali poleti?

Zame je poletje zelo ustvarjalen čas. Kadar se le da, ga preživljam v Piranu. Če namignem, da se zgodba dogaja v obmorskem mestu, ki ima na griču lep zvonik, da jo je ilustriral prijatelj Bojan Jurc, ki mu počitnikovanje v Piranu ni tuje, da imava oba rada humor … Seveda, zgodbo sem napisal lani poleti. In ko so me potem jeseni iz založbe Miš povprašali, ali imam kakšno zgodbo za mlade, so bili vsi pogoji za veselo rojstvo izpolnjeni.

Kakšen občutek imate glede bralne kulture med mladimi – ste tudi vi zaskrbljeni, da nove generacije knjige ne bodo več zanimale?

Nisem. Vse novosti, ki jih prinaša tehnologija, so po moje vezane na »in«, in ne na »ali«. Skratka, knjiga »in« računalnik »in« bralniki … »in« seveda glasbena šola »in« trening košarke »in« druženje s prijatelji. Zelo pomembno pa bi bilo, da ne tarnamo, kako mladi ne berejo, pač pa, da šolske knjižnice napolnimo z dobrimi knjigami. Vsaj toliko, kot predpisujejo standardi, ki jih je določila naša država in jih ne spoštuje. Poleg tega Bralna značka, ki je že presegla 55 let, sijajno deluje.

Bili ste predsednik Društva pisateljev Slovenije. Zanima me, kako je z mladimi pisatelji – je teh manj, glede na to, da mladi manj berejo, ali tu ni posebne povezave?

Nikjer ni table, na kateri bi pisalo: mladim pisateljicam in pisateljem vstop prepovedan. To velja za vse čase in tudi za našega. Kdor dela, ima voljo in talent, bo zagotovo našel pot do bralcev.

Se vam zdi, da je naš jezik ogrožen, glede na to, da je recimo vse več strokovnega pisanja naših znanstvenikov, študentov … v angleškem jeziku?

Na sodišče gremo praviloma vedno z veliko vero v svoj prav, a tam se stvari pogosto obrnejo drugače.

Seveda nisem za to, da bi osnovni jezik naše stroke in univerz bila angleščina. Pred leti smo v moji založbi izdali knjigo Interna medicina v uredništvu prof. dr. Andreje Kocijančič, ki jo je v slovenščini napisalo več kot sto naših strokovnjakov. Takratni minister za zdravstvo dr. Dušan Keber je knjigi dodal naziv »slovar slovenskega medicinskega jezika«; bili smo ena od štirinajstih držav sveta, ki je dobila temeljni medicinski učbenik, plod dela lastnih strokovnjakov in v svojem jeziku. Torej se da, če se hoče. Uporaba angleščine v strokovnem pisanju, če je smotrno urejena, me v načelu ne moti. Bolj me moti angleščina v napisih po ulicah, v reklamah in vse bolj rumenem tisku. Zato je zelo pomembno, kako govorimo v javnosti; še posebej velja to za tiste, ki predstavljajo državo. Prejšnji predsednik naše države je bil zelo kultiviran gospod z izjemnim poznavanjem literature ter z zelo lepim jezikom. Zelo si želim, da bi bilo tako tudi z njegovimi nasledniki.

Na koncu knjige ena od hčerk pove staršem, da se s fantom selita v tujino. Vas skrbi, kaj se dogaja pri nas?
Seveda. Žalosten in zaskrbljen sem, da tako veliko mladih pri nas ne najde primerne zaposlitve in da mnogi od tistih, ki gredo v tujino, kasneje nimajo možnosti, da bi se vrnili. Resna država bi tem vprašanjem morala posvetiti resno pozornost, saj so mladi njena prihodnost.