Miha Mazzini v zadnjem času niza nagrade za nagrado. Po modri ptici za mladinski roman Zvezde vabijo je zdaj imenovan za kresnika za roman Otroštvo. Ampak na začetku pisateljske kariere je dobival predvsem veliko kritik. Tako da se je po drugo mnenje odpravil v tujino. In ugotovil, da se zdi nekaterim kolegom potrebno, da tujino obvestijo o tem, da ga očitno precenjujejo … Je potem kaj čudnega, da v svojih kolumnah na spletni strani najraje piše o naši pregovorni nevoščljivosti in podobnem?
arhiv Svet24
Ste zelo produktivni, v pol leta ste izdali kar dve knjigi. Ali bi lahko živeli samo od pisanja? Formula je zelo preprosta in velja za Slovenijo in tujino – avtor dobi od enega izvoda prodane knjige en evro ali en dolar v tujini, potem pa odloči število izvodov. Pri nas se za zelo dobro prodajo šteje, če prodaš 600 izvodov knjig, kar pomeni, da je pisatelj zaslužil 600 evrov od prodanih knjig. Eno pišeš vsaj pol leta, verjetneje celo leto. Torej: zelo težko bi živel le od pisanja in prodaje knjig …
Pa bi si to želeli? Moja davna in nerealizirana želja je, da bi lahko živel le od pisanja. Ampak realnost je takšna, kot je, in tudi v Ameriki ni nič drugače, čeprav ljudje naivno mislijo, da bodo tam na hitro obogateli. Tudi tam je veliko knjig natisnjenih le v tisoč izvodih. Če želi ameriška založba pokriti vsa prodajna mesta v Ameriki in letališča, je minimalna naklada 50 tisoč izvodov, kar pa je za založbo velik vložek in morajo biti prepričani, da ga bodo dobili nazaj. V Ameriki je prevedenih knjig le tri odstotke in tu prevladujejo francoski in skandinavski avtorji. V zadnjih letih je le enemu Evropejcu uspelo priti v prvo ligo ameriških najbolje prodajanih knjig, in to je pisec kriminalnih romanov Jo Nesbø.
O finančnih nagradah …
Finančnih nagrad za knjige pri nas ni veliko. Časopisna hiša Delo podeljuje nagrado kresnik za roman v znesku 5000 evrov, Dnevnik je svojo nagrado ukinil, drugih pa niti ni več. Moja nagrada modra ptica je bila vredna 12.000 evrov, vendar je to bruto znesek, kar pomeni še veliko davka. Kljub temu imam od vseh nagrad še vedno najraje finančne nagrade.
Sami ste se veliko ukvarjali s prevodi vaših knjig. Ali takrat torej še niste vedeli, kakšno je stanje in da je torej zelo verjetno, da boste imeli s prevodi samo izgubo? Približno sem že vedel. Vendar nisem iskal tujih založnikov z mislijo, da bi obogatel. Slovenski kritiki so mi govorili, da sem brezupen primer, da je moje delo nerelevantno, karkoli že to pomeni … Zato sem moral povprašati za drugo mnenje – pač kot pri zdravniku. Tujina je meni dala to drugo mnenje. Poslal sem rokopise v založbe, ki dobijo tudi po deset tisoč rokopisov na leto, in velika čast je, če se nekomu zdi tvoj rokopis tako dober, da so pripravljeni vanj vložiti denar. To je bilo tisto drugo mnenje, ki sem ga potreboval, da sem dobil potrditev. Seveda pa bi bilo dobro, če bi lahko tudi od tega živel. A moj stil literature žal ni tak, da bi bile moje knjige prodajne uspešnice.
Torej so vas naši kritiki prizadeli? Odraščal sem pri stari mami, ki je videla angele in duše, in mami, ki me je prepričevala, da ne obstajajo stvari, ki sem jih sam videl.
To ste opisali v knjigi Otroštvo … Res je. Slovenci imamo na splošno slab stik z realnostjo. Smo dokaj zaprta družba, kjer se s sosedi poznamo že vse življenje in se do njih delamo prijazne. To je za stik z realnostjo zelo slabo, čeprav po drugi strani odsvetujem, da bi vsakemu vse povedali v obraz. Amerika ima kult optimizma, trgovine imajo celo delovno mesto za človeka, ki je plačan samo za to, da te prijazno pozdravi. Mi smo prepričani, da se oni pretvarjajo, da je to lažna prijaznost. Ampak če se nekdo ves čas trudi biti prijazen, na koncu tudi postane to. Naredili so teste, kjer so psihično stabilnim ljudem predvajali posnetke premikanja klinično depresivnih ljudi. Po končanem posnetku so jih morali posnemati in po nekaj urah je bilo njihovo psihično stanje uničeno! Iz okolice dobimo zelo veliko nezavednih signalov. Če se vrnemo iz Tajske ali Afrike, kjer so vsi nasmejani in dobre volje, imamo občutek, da ni nič nemogoče, pri nas pa ponovno naletiš na slabovoljne obraze, tako da te hitro mine vsa volja …
Koliko ljudi vam je že reklo, da se odselite iz Slovenije, glede na kolumne, ki jih pišete in v katerih nam nastavljate ogledalo, ki pa pač do slovenskih posebnosti ni prav nič prijazno? Kar veliko. Zrasel sem ob Trstenjakovi izmišljotini o neverjetni slovenski poštenosti in pridnosti. Po drugi strani pa sem hodil v šolo, kjer so imeli na osnovnošolskem priboru vgravirano, da je ta žlica ukradena v tej in tej šoli. Prepričani smo, da smo boljši, potem pa so pri osamosvojitvi skopirali nemške zakone, del s kaznovanjem pa izpustili … Biološko koristno je, da imaš dobro mnenje o sebi, vendar za največ 30 odstotkov boljše od realnosti, da se stvari sploh lotiš. Če bi bil popoln realist, se določenih stvari sploh ne bi lotil, lahko pa se dodatno potrudiš in ti uspe. Težava je, če se močno precenjuješ, ker zna to pripeljati h katastrofi.
Ali se kdaj precenjujete? Moj problem je in še bo, da se podcenjujem. Leta 2000 je izšel moj roman Telesni čuvaj, za katerega sem javno povedal, da ga bom dal prevesti in poslal agentom v Ameriko. Temu so se vsi smejali in mi govorili, da sem budala, vendar roman še vedno tiskajo, kar je pravi čudež po toliko letih. Neka turška založba mi je roman kar ukradla, ga prevedla in znašel se je na prodajnih policah!
svet24
To pa je svojevrstni kompliment, kajne! Res je. (smeh) Roman je sorazmerno uspešen v tem smislu, finančno pa ne toliko. Kar zadeva pošiljanje v Ameriko, je bila moja napaka, da sem javno povedal, da bom to poskusil, čeprav sem slišal tudi od drugih pisateljev, da so poskušali, pa ni bilo uspeha. No, kmalu mi je ameriški založnik povedal, da so mu pisali moji "kolegi", češ da Mazzinijev roman sploh ni dober in da so se očitno zmotili, ko so se odločili, da ga izdajo … Pri nas pač ni neke skupinske podpore, temveč si raje za hrbtom nagajamo.
svet24
