Letos so na festivalu posebno pozornost namenili državam, ki na prestižni festival niso bile še nikoli povabljene, da bi predstavile dosežke svoje filmske dediščine. To so Švica, Pakistan, Češka, Kuba, Tajska, Madžarska, Poljska in Slovenija. "Bodite pozorni na te redke dragulje!" je sporočilo letošnjega Cannesa, so zapisali v Slovenskem filmskem centru (SFC), ki je finaciral restavracijo filma.
Dolina miru se bo tako vrtela v družbi restavriranih filmskih mojstrovin, kot so One-Eyed Jacks (1961) v režiji Marlona Branda, Solaris (1972) Andreja Tarkovskega, Legenda o Ugetsu (1953) režiserja Kenjija Mizoguchija, Valmont (1989) Miloša Formana, Moški spol-Ženski spol (1966) Jean-Luca Godarda in Dekalog 5 in 6 (1989) Krzysztofa Kieslowskega.
Zgodba Štigličevega filma govori o dveh vojnih sirotah, ki sta med bombardiranjem mesta izgubila starše - desetletnemu Marku (Tugo Štiglic) in nekaj let mlajši nemški deklici Lotti (Evelyne Wohlfeiler). Otroka iz sirotišnice v okupiranem mestu zbežita v gozd, da bi našla dolino miru, o kateri je Lotti pripovedovala babica. Marko je prepričan, da gre za dolino, v kateri je imel njegov stric hiš in mlin.
Film se je na filmskem festivalu v Cannesu predstavil že maja leta 1957. Štiglic je bil nominiran za zlato palmo za režijo, kar je v mednarodnih krogih dvignilo tudi ugled slovenskemu filmu, so med drugim še zapisali v SFC.
Preden uspeta zbežati, obveščevalna služba Marku izroči pomembno sporočilo o nemški ofenzivi, ki naj bi ga prenesel partizanom. Med svojo pustolovščino v gozdu otroka naletita na ameriškega narednika Jima, ki se je rešil iz sestreljenega letala. Skupaj najdejo stričevo hišo in dolino miru, a tam jih prestrežejo Nemci in ubijejo ameriškega vojaka, medtem ko Lotti in Marko sama odtavata v gozd, da bi našla pravo dolino miru - svet brez sovraštva in vojn.
Prva klapa filma je padla 21. aprila 1956. Scenarij je napisal tedaj mladi slovenski pisatelj Ivan Ribič in ga najprej postavil v Severno Korejo. A kmalu so raj na zemlji, ki ga iščejo otroka in ameriški vojak, našli kar doma - v dolini pri Suhem dolu med Polhograjskim hribovjem in Žirovskim Vrhom. Snemanje je potekalo še v Poljanski dolini nad Gorenjo vasjo, v arboretumu Volčji potok in v hribih nad Cerknim.
"Dobri obeti slovenske in jugoslovanske filmske proizvodnje," je o filmu v produkciji podjetja Triglav film pisalo v Kulturnih razgledih Slovenskega poročevalca. Film je s svojo simboliko in univerzalno sporočilnostjo takoj postal klasika.
Premiero je doživel na festivalu v Pulju, zatem pa napolnil še domače kinematografe. Doma se je vrtela krajša verzija, daljša, naslovljena Sergeant Jim, je bila namenjena za tuje trge. Film naj bi v slovenskih kinodvoranah v prvih tednih predvajanja videlo 50 tisoč ljudi, več kot katerikoli film tisto leto.
Film se je na filmskem festivalu v Cannesu predstavil že maja leta 1957. Štiglic je bil nominiran za zlato palmo za režijo, kar je v mednarodnih krogih dvignilo tudi ugled slovenskemu filmu, so med drugim še zapisali v SFC.
