Zdaj imate dve ekipi – v gledališču in na snemanju serije. Kje se bolje počutite?
Snemanje je trenutna stvar, čeprav se je malo raztegnilo, saj nismo vedeli, kaj nas čaka. Predvidenih je bilo 30 nadaljevanj, zdaj pa jih imamo že okoli 130. V teatru (Judita je članica MGL, op. p.) sem že trideset let in nikoli ne nastopam z vsemi igralci hkrati, ampak se ekipa menja okoli projekta. Češnja na torti je, če imaš okoli sebe ljudi, ki jih imaš rad. Vsi smo profesionalci, ki delamo za isto stvar. Enako je pri Usodnem vinu, vendar se tudi tu ekipa hitro menja. Ker sem že gospa (smeh), se niti ne želim preveč navezati na ljudi, da me ne boli, ker se prehitro menjajo. Igralci ostajamo isti, menjajo pa se snemalci, režiserji …
Ali daste sinovoma v seriji kdaj tudi kakšen materinski nasvet?
Raje ne, saj vesta o tem že sama veliko. Super ekipa smo in se dobro razumemo. Pogrešam Dašo, ženo starejšega sina, ki je ni več. Ker prihajamo iz različnih gledaliških hiš, se prej nismo poznali. Seveda se na ta račun tudi pošalimo, sicer pa se zelo malo pogovarjamo o teatru. Pogovarjamo se predvsem o predstavah in končnih izdelkih, o drugih, internih stvareh pa niti ne.
Ali imate radi vino?
Zelo. Po tem slovim. (smeh) Poleg kave, vode in limonade je prav vino moja najljubša pijača. Vino poznam bolje kot marsikdo, vendar sem še daleč od prave poznavalke. Vino je naravno, v njem pa je veliko ljubezni vinarjev. Hkrati je okusno in te lahko tudi malo oddalji od realnosti, kar je še ena stvar, ki mi je všeč. (smeh)
Vidim, da ste v odlični kondiciji …
Trudim se predvsem s hojo, ker sem ob tem v naravi, ki me pomirja. Prijateljice me večkrat odvlečejo tudi na kakšen višji hrib, poleg tega še igram košarko. Sem članica društva Veteranke Ljubljana, saj sem pred leti trenirala košarko. Iz košarkarskih časov sem obdržala nekaj zelo dobrih prijateljic in ena od njih je bila članica tega društva, zato nas je ves čas nagovarjala, naj se pridružimo. Imamo se res super, čeprav sem bila po tako dolgem času sprva na parketu zelo nerodna.
Torej s košarko ni kot s kolesom, da tistega, kar se naučiš, ne pozabiš?
Težava je v tem, da je glava hitra, telo pa je ne dohaja, zato se ženske kar čuvamo na igrišču, da ne pride do kakšnih poškodb. Treninge imamo dvakrat tedensko, vendar jaz ne grem vedno zaradi mojega dela, ki je predvsem zvečer. Če se lahko vadbe udeležim dvakrat tedensko, sem že zelo vesela.
